DomovUvodNacionalni programAktivnostiO kemijski varnosti

Resolucija o nacionalnem programu za kemijsko varnost (2006 – 2010)

6. PREDNOSTNO PODROČJE: CELOVITI MONITORING ONESNAŽENJA S KEMIKALIJAMI (MON)

6.1 Programski cilji in program ukrepov.. 111

6.2 Uvod.. 112

6.3 Zakonodajni vidiki. 114

6.3.1 Pravni red Evropske unije. 114

6.3.2 Akti OECD.. 119

6.3.3 Širši mednarodnopravni okvir. 120

6.3.4 Zakonodaja v Sloveniji 120

6.4 Institucionalna ureditev.. 123

6.5 Ocena stanja in predhodni koraki. 127

6.6 Vidiki za prihodnost.. 131

6.7 Uresničljivost predlaganih ukrepov.. 133

6.8 Kazalniki napredka.. 133

6.9 Pogoji za izvedbo programa.. 133

 

6.1 Programski cilji in program ukrepov Vodilna misel Podatki različnih monitoringov onesnaženja s kemikalijami niso sami sebi namen, temveč jih je treba med seboj povezovati ter uporabiti za izbiro in utemeljitev ukrepov za zmanjševanje tveganja, ki ga kemikalije povzročajo. Programski cilji MON 1 Vzpostaviti natančnejše evidence o vrstah, količini, rabi in lokacijah odvajanja kemikalij v Sloveniji, izboljšati informacije o življenjski poti kemikalij v državi, izboljšati kakovost ocen tveganja in ugotoviti, za katere snovi je monitoring prednostno potreben. MON 2 Medsebojno uskladiti, uravnotežiti in povezati podatke, izhajajoče iz obstoječih monitoringov onesnaženja s kemikalijami in omogočiti dostop do podatkov vsem, ki jih potrebujejo, vključno z javnostjo. MON 3 Izboljšati kakovost podatkov, izhajajočih iz posameznih obstoječih monitoringov, jih racionalizirati in po potrebi dopolniti. Program ukrepov do leta 2010 Cilj Temeljni ukrepi za dosego ciljev Rok Ocena stroškov v mio SIT Viri sredstev Nosilec MON 1: Vzpostaviti natančnejše evidence o vrstah, količini, rabi in lokacijah odvajanja kemikalij v Sloveniji, izboljšati informacije o življenjski poti kemikalij v državi, izboljšati kakovost ocen tveganja in ugotoviti, za katere snovi je monitoring onesnaženja prednostno potreben: 1.1 Izboljšati evidence na MZ/URSK in FURS ter povezati bazi ISK in FFS. Izboljšati kakovost ocen tveganja. 2007 10 MZ/URSK, MKGP/FURS MZ/URSK, MKGP/FURS MON 2: Medsebojno uskladiti, uravnotežiti in povezati podatke, izhajajoče iz obstoječih monitoringov onesnaženja s kemikalijami in omogočiti dostop do podatkov vsem, ki jih potrebujejo, vključno z javnostjo: 2.1 Podroben pregled širše medresorske zakonodaje, ki se nanaša na monitoring onesnaženja s kemikalijami v različnih medijih, in oblikovanje seznama zahtev (vključno z zahtevami EU po poročanju). 2006 2 Projekt Phare "KV 2" Institucije, odgovorne za monitoring onesnaženja, MOKMOV 2.2 Na podlagi zahtev iz obstoječe zakonodaje pripraviti skico mreže institucij, ki podatke pridobivajo, tistih, ki jih potrebujejo, in tistih, ki jim je treba podatke posredovati - poročati (organigram). Predlagati, kako naj se podatki v prihodnje kar najbolj premišljeno pridobivajo in pretakajo ter v kakšni obliki naj bodo, da bodo skladni in uporabni. 2007 Brez dodatnih stroškov Projekt Phare "KV 2" Institucije, odgovorne za monitoring onesnaženja, MOKMOV 2.3 Povezati institucije, ki izvajajo monitoring onesnaženja s kemikalijami, in uvesti redno medresorsko izmenjavo podatkov, ki se na državni ravni pridobivajo iz monitoringa onesnaženja raznih medijev s kemikalijami, omogočiti dostop javnosti do podatkov. 2008 150 državni proračun Institucije, odgovorne za monitoring onesnaženja, MOKMOV 2.4 Izdelati pregled institucij, ki izvajajo ali bi lahko izvajale biološki monitoring onesnaženja. Okrepiti biološki monitoring, vključno z ugotavljanjem prepovedanih kemikalij v organizmih in tkivih. 2010 120 MZ/URSK MZ/URSK, MOP, MZ, MOKMOV 2.5 Uvesti modeliranje koncentracij nevarnih snovi v okolju in ocen izpostavljenosti, tako pa kar najbolj nadomestiti kemijsko- analitski monitoring. 2008 60 Pristojna ministrstva in organi v njihovi sestavi MZ, MZ/URSK, MKGP, javni zavodi, ki sodelujejo pri ocenah tveganja in drugi deležniki MON 3: Izboljšati kakovost podatkov, izhajajočih iz posameznih obstoječih monitoringov, jih racionalizirati in po potrebi dopolniti: 3.1 Usposabljanje vzorčevalcev. 2007 4 Projekt Phare "KV 2", projekt "TF-KV 3" MZ/URSK, MOKMOV, institucije, ki jemljejo vzorce za monitoring onesnaženja 3.2 Akreditacija vseh metod/laboratorijev, ki analizirajo vzorce monitoringa. 2010 120 Laboratoriji Laboratoriji, MOKMOV 3.3 Pripraviti enotne standardne operativne postopke za vzorčenje, analize, ravnanje s podatki in izmenjavo le teh (cilj pridobiti primerljive podatke iz različnih virov). 2008 3 Projekt Phare "KV 2", projekt "TF-KV 3" Institucije, odgovorne za monitoring onesnaženja, laboratoriji, MOKMOV 3.4 Nakup manjkajoče laboratorijske opreme. 2010 150 Projekt Phare "KV 2", projekt "TF-KV 3" Laboratoriji, MZ/URSK, MOP 3.5 Preučiti obstoječo pogostnost, čas in primernost lokacij vzorčenja v Sloveniji v primerjavi z zahtevami EU ter pripraviti predlog za izboljšave z oceno stroškov. Pripraviti predlog, katere snovi bi bilo treba glede na zakonodajo, stanje okolja v Sloveniji in zahteve EU dodatno spremljati, oceniti stroške. 2007 2 Institucije, ki so odgovorne za monitoring onesnaženja Institucije, odgovorne za monitoring onesnaženja MON 4: Drugo: 4.1 Preveriti, ali so bila varstvena območja virov pitne vode določena po ustrezni enotni metodologiji in so hidrološko utemeljena, po potrebi predlagati izboljšave. stalno 20 Državni proračun MOP 4.2 Na podlagi podatkov monitoringa onesnaženja oz. izpostavljenosti vključiti več vidikov onesnaženja s kemikalijami v oblikovanje nove slovenske prehranske košarice. 2007 1 Državni proračun IVZ-RS, Statistični urad RS 6.2 Uvod Številne človekove dejavnosti znatno obremenjujejo okolje. V osnovne elemente okolja, kakršni so zrak, voda in tla, se neposredno, lahko pa tudi s prenosom na velike razdalje sproščajo oziroma odlagajo nevarne snovi in neprimerne količine hranil. Nevarne snovi kot take ali produkti njihove razgradnje največkrat naprej prehajajo iz elementov okolja v prehranjevalno verigo, torej skozi onesnaženo vodo, živila/krmo in zrak v žive organizme, vključno s človekom. Onesnaženje okolja s snovmi, na primer težkimi kovinami, industrijskimi kemikalijami, pesticidi, gnojili in detergenti, ima lahko v organizmih, največkrat v kombinaciji z drugimi dejavniki tveganja, celo vrsto škodljivih bioloških in fizioloških učinkov, vključno z akutnimi zastrupitvami, motnjami hormonskega ravnovesja, poškodbami genoma, nastankom raka, oslabljenim imunskim sistemom, preobčutljivostjo oziroma alergijami itd. Da bi lahko ovrednotili možno ali dejansko izpostavljenost živih organizmov nevarnim snovem, ocenili posledično tveganje in glede na to po potrebi uvedli katerega od ukrepov za odvračanje škodljivih posledic, je nujno sistematično slediti nevarnim snovem in ugotavljati njihove koncentracije v okolju in živih organizmih, tj. izvajati monitoring[172]. V skladu z načelom previdnosti so podatki monitoringa vodilo za uvedbo ukrepov za varovanje zdravja in okolja tudi v primerih, ko zaradi pomanjkljivega poznavanja toksikoloških in ekotoksikoloških lastnosti snovi (spoznavne negotovosti) ocene tveganja ni mogoče v celoti izdelati v skladu z veljavno metodologijo. Tako je monitoring onesnaženja s kemikalijami pomembno orodje za zbiranje podatkov in za izbiro in izvajanje učinkovitih ukrepov za izboljšanje kemijske varnosti. Po uvedbi omenjenih ukrepov je z nadaljnjim monitoringom mogoče preverjati, ali koncentracije nevarnih snovi v okolju in živih organizmih padajo, to pomeni, ali so ukrepi učinkoviti. Ker je monitoring onesnaženja bistveno izhodišče za vse nadaljnje dejavnosti v zvezi z zmanjševanjem tveganja, morajo biti dobljeni podatki kar se da kakovostni in celoviti. Hkrati mora biti monitoring onesnaženja različnih elementov okolja in zdravja zasnovan tako, da so podatki, ki jih na podlagi različnih pravnih aktov pridobivajo posamezne institucije, med seboj povezljivi. S tem je omogočeno sledenje prehajanju posameznih snovi iz medija v medij, pri čemer se pokaže, katere snovi je treba v katerem izmed njih obravnavati prednostno. To je podlaga za vzpostavitev premišljenega in ekonomsko upravičenega "dinamičnega usmerjenega monitoringa", ki se stalno prilagaja potrebam. V Sloveniji različna ministrstva na različnih pravnih podlagah že dolga leta izvajajo monitoring onesnaženja s kemikalijami (npr. pitne vode, podzemnih in površinskih voda, živil, krmil, zraka in tal). Kljub temu da je tako pridobljenih podatkov zelo veliko in da je na nekaterih področjih monitoring onesnaženja že zelo razvit, podatki v celoti niso dovolj uporabni kot podlaga pri ocenjevanju tveganja za zdravje človeka in okolja, pa tudi ne pri sprejemanju odločitev glede uvajanja ukrepov za zmanjševanje tveganja (npr. prepovedi ali omejitve uporabe nekaterih snovi ipd.). Podrobnosti so razvidne iz točke 6.4. Ocena stanja in predhodni koraki. Področje celovitega monitoringa onesnaževanja s kemikalijami je bilo zato izbrano kot eno od prednostnih pri pripravi NPKV. Pri tem je v prvem koraku v ospredju medsebojna izmenjava in analiza podatkov monitoringa površinskih in podzemnih voda ter pitne vode, v drugem koraku pa tudi izmenjava in analiza podatkov o monitoringu tal in živil oziroma krmil. Monitoring onesnaženosti zraka je pomemben zaradi nadzora nad prisotnostjo nevarnih snovi, ki iz zraka prehajajo v druge elemente okolja (npr. v tla, vodo, rastline) oziroma v organizme, vključno s človekom (neposredno ali skozi prehranjevalno verigo) in posledično tam lahko povzročijo negativne učinke. Slika 1 prikazuje prehajanje nevarnih snovi iz tal, vode in zraka v prehranjevalno verigo in uvedbo dinamičnega celovitega monitoringa kot podlage za oceno izpostavljenosti in izbiro ukrepov za zmanjševanje le-tega. NPKV je prednostno usmerjen v vzpostavitev celovitosti monitoringa voda, poleg tega pa, kjer je to mogoče, navaja nekatere vidike v zvezi z vzpostavljanjem celovitosti monitoringa preostalih elementov okolja. Slika 15: Vzpostavitev celovitega monitoringa onesnaženja s kemikalijami kot izhodišče za uvedbo ukrepov za zmanjševanje tveganja 6.3 Zakonodajni vidiki 6.3.1 Pravni red Evropske unije Osnovno zahtevo za varovanje okolja v celoti, pa tudi za izboljševanje kakovosti posameznih njegovih delov (tj. elementov okolja, kakršni so vode, tla, zrak in biota) ter premišljeno oziroma trajnostno rabo naravnih virov na/v njih navaja 174. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. Iz tega člena izhaja tudi zahteva po upoštevanju "načela previdnosti"[173] in načela "onesnaževalec plača"[174] ter zahteva po izbiri in izvedbi ukrepov za zmanjševanje tveganja neposredno pri viru tveganja. Glede na dokumente Evropske komisije o storitvah v splošnem interesu[175] je v splošnem interesu tudi zagotavljanje ustrezne količine in kakovosti vode (preskrba z vodo), poleg tega je trajnostna raba voda vprašanje nacionalne varnosti, zato ji je treba posvetiti še posebno pozornost. Iz ciljev, navedenih v 174. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, izhaja tudi okvirna vodna direktiva (v nadaljevanju: WFD)[176], ki daje povsem novo podlago za vse vidike upravljanja voda in je na tem področju bistveno spremenila pravno stanje v EU. Veljati je začela decembra 2000, države pa so jo morale prenesti v svojo zakonodajo do decembra 2003. WFD ureja predvsem površinske (vključno s priobalnimi) in podzemne vode, vendar ne samo z vidika varovanja okolja kot takega oziroma varovanja ekosistemov (vodnih, kopenskih, mokriščnih), temveč zlasti z vidika varovanja virov pitne vode, tako pa tudi z vidika varovanja človekovega zdravja. Ozemeljske enote, na katere se nanašajo zahteve WFD, so povodja, odločitve glede ukrepov za zmanjševanje tveganja, ki ga povzročajo kemikalije pa morajo biti usmerjene na območja, na katerih je čutiti pritiske, oziroma območja, na katerih se voda uporablja. WFD poudarja, da mora biti program ukrepov prilagojen regionalnim in lokalnim razmeram ter mora upoštevati družbeno-gospodarske vidike. WFD nalaga vključitev določb o varovanju in trajnostni rabi voda tudi v drugo resorno zakonodajo, npr. o pridobivanju energije, prevozu, kmetijstvu, ribolovu, nesrečah s kemikalijami, turizmu itd. Prenos WFD v slovensko zakonodajo je bil uspešen, medtem ko se zakonodaja, ki je v pristojnosti drugih ministrstev, WFD še ni v celoti ustrezno prilagodila. Pri načrtovanju in izvajanju ukrepov morata biti zagotovljeni celovitost in usklajenost, zato je nujno tesno medresorsko sodelovanje, pa tudi obveščanje uporabnikov in druge zainteresirane javnosti, posvetovanje z njimi in upoštevanje njihovega mnenja pri končnih odločitvah. Oboje je treba v Sloveniji še bistveno okrepiti, saj so dejavnosti potekale doslej bolj ali manj le znotraj primarno pristojnega ministrstva, to je Ministrstva za okolje in prostor. Primerna bi bila ustanovitev posebnega vladnega medresorskega telesa za trajnostno rabo voda oziroma učinkovito medresorsko izvajanje WFD in direktive o pitni vodi (glej še poglavje ‎6.4 Institucionalna ureditev). WFD zahteva za podzemne vode določitev kemijskega in količinskega stanja, pri čemer je zelo pomembna njihova kakovost. Zahteva še progresivno zmanjševanje izpustov nevarnih snovi vanje, zato naj bi se novo medresorsko telo za WFD osredotočilo predvsem na izboljševanje kakovosti voda. V zvezi s tem WFD zahteva oblikovanje definicije, kaj dobro stanje površinskih in podzemnih voda sploh je. Za površinske vode je na ravni EU že določen osnovni seznam prednostnih snovi, ki jih mora spremljati vsaka država članica, zanje pa na ravni EU pripravljajo tudi standarde kakovosti. Poleg tega morajo države članice EU na podlagi analize pritiskov in vplivov na nacionalni ravni določiti še druga pomembna onesnaževala ter zanje oblikovati standarde kakovosti po posebnem postopku. V Sloveniji v zvezi s tem poteka projekt Drava (glej poglavje ‎6.5 Ocena stanja in predhodni koraki). Poleg tega bi bilo treba v slovensko zakonodajo vpeljati splošni kvalitativni cilj za podzemne vode, ki bo neodvisen od posameznih parametrov. To pomeni, da bi morala podzemna voda dosegati takšno stopnjo kakovosti, da bi se lahko brez predhodne obdelave uporabljala kot pitna. Za podzemne vode bodo standardi kakovosti za nitrate in pesticide na ravni EU določeni v direktivi Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti podzemne vode pred onesnaženjem, ki bo sprejeta predvidoma do poletja 2006. Te standarde je Slovenija že prenesla v svoj pravni red z Uredbo o standardih kakovosti podzemne vode[177]. Druge standarde kakovosti pa bodo morale države članice EU določiti same, pri čemer bo treba upoštevati vrednosti naravnega ozadja. Podatki o monitoringu nevarnih snovi v površinskih in podzemnih vodah bodo v skladu z WFD podlaga za izvajanje ukrepov na tistih vodnih telesih, pri katerih bo ugotovljeno slabo kemijsko stanje. Ker je monitoring stanja ključnega pomena za izvajanje WFD, ta v 7. in 8. členu ter prilogah II in V natančno predpisuje postopek monitoringa v državah članicah EU. Vzorčenje, analitske metode in monitoring nasploh je treba standardizirati, razviti je treba standardne operativne postopke (SOPe) in medsebojno v smiselnem obsegu uskladiti tudi parametre. WFD tako neposredno zahteva vzpostavitev celovitega monitoringa voda, in sicer na podlagi predhodne natančne analize obstoječega stanja oziroma analize o vrstah, količini ni o rabi kemikalij ter o lokacijah odvajanja kemikalij. Zato je treba na prvi stopnji izvajanja NPKV o tem oblikovati natančne evidence, po katerih bo mogoče ugotavljati, ali posamezna kemikalija deluje na okolje in zdravje človeka škodljivo ali ne. Če država natančnih evidenc še nima, mora v skladu z WFD nadzorno spremljati stanje in tako ugotavljati vsebnost nevarnih snovi v vodi. Pomanjkanje ustreznih evidenc v Sloveniji se je pokazalo zlasti pri pripravi programa nadzornih meritev prednostnih snovi v površinskih vodah. Evropska komisija je v odločbi Evropskega parlamenta in Sveta št. 2455/2001/ES določila 33 prednostnih snovi, za katere mora država članica v skladu z WFD dokazati, da jih v njenem vodnem okolju ni. Razen za FFS, v Sloveniji glede prednostnih nevarnih snovi ni ustreznih evidenc o njihovi količini oziroma uporabi. Zato bo na podlagi zahtev WFD treba izvesti nadzorno spremljanje stanja – pregledni monitoring površinskih voda z zelo visoko pogostostjo vzorčenja, ki je predpisana v WFD, namreč 12-krat na leto. To pomeni za državo visoke dodatne stroške monitoringa, ki bodo za reke znašali okoli 100 milijonov tolarjev na leto, čeprav so meritve načrtovane le za 20 od 100 merilnih mest. Če bi imeli ustrezne evidence o navedenih snoveh, te meritve morda ne bi bile potrebne in bi monitoring lahko usmerili le na tiste snovi, ki so v državi dejansko problematične. Nadalje je treba v programih monitoringa usklajevati sezname snovi in drugih parametrov tako, da bodo rezultati monitoringov površinskih in podzemnih voda ter ne nazadnje pitne vode v smiselni povezavi. Pri tem se tudi WFD naslanja na načelo previdnosti in na oceno tveganja, ki je v Sloveniji predvsem v pristojnosti MZ/URSK, zato bi moral biti ta bolj vključen v vse postopke, pri katerih je ocena tveganja potrebna, oziroma ki se na oceno tveganja navezujejo. Slovenija se deli na vodno območje Donave in vodno območje Jadranskega morja. Glede na WFD se za ti dve območji preučijo pritiski in vplivi človekovih dejavnosti ter oceni ogroženost. Kljub temu je treba opozoriti, da se v Sloveniji stanje onesnaženja na različnih krajih znotraj posameznega vodnega območja lahko precej razlikuje, zato bi bilo smiselno postopoma osvetliti tudi podrobnosti v posameznih manjših, a hidrološko, geološko in ekološko med seboj povezanih ozemeljskih podenotah, prav tako pa bo treba temu prilagoditi monitoring. WFD se naslanja še na načelo onesnaževalec plača, kar vključuje spremljanje emisij nevarnih snovi iz industrijskih ali obrtnih napeljav. Vendar s tem niso zajete vse snovi, ki onesnažujejo vodo (npr. FFS, biocidni proizvodi, kemikalije v splošni uporabi idr.). Že dalj časa se razmišlja, da bi za nekatere od njih kazalo to v prihodnje spremeniti, tako da bi tudi uporabniki teh snovi prispevali sredstva za monitoring onesnaženja. Poleg podatkov, pridobljenih s spremljanjem emisij na ravni podjetij, se je v Sloveniji doslej izvajal tudi obsežen državni monitoring površinskih in podzemnih voda ter pitne vode. Vsaj glede pitne vode bi bilo po zgledu mnogih drugih držav smiselno kar najbolj zmanjšati drag državni monitoring onesnaženja in si pomagati predvsem s podatki upravljavcev sistemov za oskrbo s pitno vodo. Ti so v skladu s Pravilnikom o pitni vodi, sprejetim na podlagi Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, v okviru notranjega nadzora že zdaj dolžni ugotavljati, ali je pitna voda, s katero oskrbujejo prebivalstvo, ustrezne kakovosti. Da bi bili ti podatki dosegljivi širše, je treba spremeniti slovensko zakonodajo (npr. zakon, ki ureja živila) tako, da se bo določila obveznost upravljavcev pošiljati podatke v skupno zbirko in da bosta zagotovljena njihova ustrezna kakovost in format. Strošek za monitoring, ki ga izvaja upravljavec, je zdaj zajet v ceni vode, torej ga ne krije onesnaževalec (npr. proizvajalec, obrtnik ali kmetovalec, ki uporablja kemikalije in zaradi njegove dejavnosti prihajajo v okolje in vodo), temveč uporabnik vode. To je deloma v nasprotju z načelom onesnaževalec plača. Res je, da vodo vsi uporabniki (z gospodinjstvi vred) tudi onesnažujejo, vendar je pri tem zanemarjeno dejstvo, da v določenih primerih prejmejo že onesnaženo vodo. Zato bi bilo bolj logično, da bi bil npr. ob onesnaženju vode s kemikalijami strošek monitoringa vključen v ceno kemikalij, ki lahko zaidejo v vodo, in bi ga plačali uporabniki le-teh. Višja cena bi zmanjšala tudi uporabo kemikalij. WFD prav tako opozarja, da je treba za varovanje voda vzpostaviti kombinirane nadzorne mehanizme, to pomeni, da je nujno tesno sodelovanje več inšpekcijskih organov. Kot del pravnega reda EU, ki je bil v veljavi pred WFD in ga bo WFD postopoma odpravila, je treba omeniti naslednje direktive: -        po sedmih letih veljavnosti WFD bodo prenehale veljati naslednje direktive (vključno z njihovimi spremembami): 75/440/EGS o kakovosti površinskih voda, ki se uporabljajo za pridobivanje pitne vode; 79/869/EGS o metodah za merjenje in pogostnosti vzorčenja ter analiz površinskih voda, ki se uporabljajo za pridobivanje pitne vode; 77/795/EGS o enotnem postopku za izmenjavo informacij o kakovosti površinskih voda v EU; -        po 13 letih veljavnosti WFD bodo prenehale veljati naslednje direktive: 78/659/EGS o kakovosti površinskih voda zaradi varovanja ribjega življa; 79/923/EGS o kakovosti voda za lupinarje; 80/68/EGS o varovanju podzemne vode pred onesnaženjem z nevarnimi snovmi. Posebej pomembna je Direktiva 76/464/EGS o onesnaževanju pri odvajanju nekaterih nevarnih snovi v vodno okolje, ki bo po 13 letih veljavnosti WFD razveljavljena, razen 6. člena, ki se je razveljavil z začetkom veljavnosti WFD. Za kakovost pitne vode je ključna Direktiva 98/83/ES[178] o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi, ki je bila v slovenski pravni red prenesena s Pravilnikom o pitni vodi (glej poglavje ‎6.3.4 Zakonodaja v Sloveniji). Ta direktiva v 7. členu določa podrobnosti in minimalne zahteve glede monitoringa pitne vode. Dopušča pa tudi možnost, da se pri tem izpustijo manjši viri pitne vode (z manj kot 10 m3 vode na dan oziroma tisti, ki oskrbujejo manj kot 50 prebivalcev), ti viri pa so v Sloveniji številni. Pri ugotavljanju kakovosti vode je treba dosledno upoštevati metode vzorčenja in analitske metode, ki so standardizirane. Laboratoriji, ki izvajajo analize, dokazujejo kakovost svojega dela z akreditacijo. Prav tako kot WFD tudi direktiva o pitni vodi v zvezi z zagotavljanjem ustrezne pitne vode zahteva varovanje kakovosti površinskih in podzemnih voda ter odvračanje tveganja pri viru njegovega nastanka. To pomeni, da je vzpostavitev celovitega oziroma medresorsko usklajenega monitoringa onesnaženja voda nujna in da je treba monitoring onesnaženja pitne vode smiselno uskladiti z monitoringom onesnaženja površinskih in podzemnih voda, tako da bodo podatki primerljivi in povezljivi. Omenjena direktiva se nanaša na mikrobiološko, pa tudi na kemično onesnaženje pitne vode. Parametre in njihove mejne vrednosti je treba izbrati glede na previdnostno načelo, pri čemer direktiva posebej omenja tudi hormonske motilce in pesticide. Poudarja, da je treba seznam nevarnih snovi, ki se bodo spremljale, prilagoditi lokalnim okoliščinam in stanju virov pitne vode. Pri izbiri parametrov je nujno dobro preučiti tudi toksikološke in ekotoksikološke lastnosti snovi ter oceniti tveganje. Ta ocena je pomembna tudi pri obravnavi morebitnih odklonov od postavljenih standardnih mejnih vrednosti. Za tovrstna opravila je v Sloveniji pristojno MZ/URSK, a doslej ni bilo dovolj vključeno v uvajanje in izvajanje direktive o pitni vodi. Ker je ocenjevanje tveganja v skladu z metodologijo EU zelo zahtevno, je v Sloveniji potekal dvostranski projekt z Nizozemsko, v katerem so se na primeru enega od biocidnih proizvodov pod vodstvom nizozemskih mentorjev usposabljali bodoči slovenski strokovnjaki za to področje. Smiselno bi bilo, da v prihodnje oceno tveganja, ki ga povzročajo kemikalije, izdeluje le na ta ali enakovreden način usposobljeno osebje. Kot del pravnega reda EU, ki se nanaša na pitno vodo, je treba omeniti še Direktivo 75/440/EGS o zahtevah glede kakovosti površinske vode za odvzem pitne vode v državah članicah in Direktivo 79/869/EGS o merilnih metodah ter pogostnosti vzorčenja in analize površinske vode, namenjene za oskrbo s pitno vodo v državah članicah. Na dostop javnosti do podatkov se nanaša Direktiva 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS in Aarhuška konvencija, ki je bila na ravni EU podpisana leta 25.6.1998. 6.3.2 Akti OECD Na ravni OECD ni zaslediti pravnih aktov, ki bi enotno urejali izvajanje monitoringa onesnaženja s kemikalijami v državah članicah. Odbor za kemikalije pri OECD pa ne glede na to posveča veliko pozornost razvoju skupnih metodologij za ocenjevanje izpostavljenosti okolja. V zadnjem času se osredotoča predvsem na razvoj emisijskih scenarijev[179] za posamezne skupine snovi, pri čemer so upoštevani specifični proizvodni postopki in načini uporabe snovi ter poti njihove pretvorbe. Tako se glede na vhodne podatke količinsko ovrednotijo emisije oziroma količine v okolje sproščenih nevarnih snovi. Ti podatki so podlaga za nadaljnjo oceno tveganja za okolje, pa tudi za zdravje človeka in so izhodišče za sprejetje odločitev glede ukrepov za zmanjševanje tveganja. Tako je pri OECD v teku več projektov, ki naj bi pospešili razvoj in uporabo emisijskih scenarijev, prav tako pa je v pripravi revizija navodila OECD za njihovo izdelavo ter navodilo za oceno emisij med uporabo izdelkov (gre za posebne matrice, ki naj bi zajele industrijske kategorije kemikalij, vrste uporabe in življenjski krog kemikalij nasploh). Navodilo za uporabo multimedijskih modelov za oceno skupne obstojnosti v okolju in prenosa na dolge razdalje je bilo pripravljeno skupaj z UNEP in je izšlo marca 2004. Delovna skupina OECD za biocidne proizvode razvija emisijske scenarije za biocidne proizvode. Poleg tega pri OECD razvijajo orodje, ki naj bi olajšalo uporabo emisijskih scenarijev in izračunavanje emisij, kar naj bi nazadnje precej nadomestilo tradicionalni monitoring z vzorčenjem in kemijskimi analizami. Z njimi naj bi samo preverjali točnost izračunanih koncentracij snovi v okolju, ali pa spremljali okoljsko stanje v posebnih, bolj zapletenih ali kočljivih primerih, ki ne bodo dobro pokriti z modeli, ter v tistih primerih, pri katerih je veliko tveganje, da bodo dovoljene mejne koncentracije snovi presežene, in jih je treba zaradi varnosti stalno spremljati. Enako kot podatki monitoringa, ki slonijo na vzorčenju in kemijskih analizah, se morajo tudi podatki, pridobljeni z izračuni na podlagi emisijskih scenarijev, sporočati in pošiljati javnosti. Na ravni OECD je bilo decembra 2003 objavljeno "Navodilo za poročanje informacij o izpostavljenosti okolja, delavcev in uporabnikov v obliki povzetkov". Format se uporablja tudi za poročanje o novih podatkih, pridobljenih po izdelavi SIDS[180], poleg tega je predvideno, da bodo enake oblike poročanja uvedene v IUCLID[181]. Delovna skupina za PRTR pri OECD je ustanovila Center za vire o tehnikah za pridobivanje informacij o sproščanju snovi[182]. Dokumenti, ki jih centru po dogovoru na ravni OECD pošiljajo države članice, so na voljo tudi na medmrežju z več možnostmi za iskanje. 6.3.3 Širši mednarodnopravni okvir Glede monitoringa onesnaženja s kemikalijami tudi na širši mednarodni ravni neposrednih zahtev ni, pač pa se na monitoring posredno nanaša več drugih pobud. Omeniti je treba npr. mednarodni Register o sproščanju in prenosu onesnaževal (PRTR[183]). Kijevski protokol o PRTR je bil sprejet maja 2003. V skladu z njim EU načrtuje preoblikovanje Evropskega registra emisij onesnaževal[184], tako da bo ustrezal zahtevam PRTR. Poleg tega je na širši mednarodni ravni v veljavi kar nekaj mednarodnih konvencij, protokolov in sporazumov, ki se nanašajo na varovanje voda pred onesnaženjem (predvsem morij). Z vidika dostopa javnosti do podatkov je treba omeniti Aarhuško konvencijo[185]. Pripravljena je bila na ravni UN-ECE in ureja tri sklope pravic civilne družbe na področju varstva okolja (trije stebri konvencije). Prvi sklop se nanaša na prost dostop civilne družbe do informacij o okolju, drugi sklop na možnost sodelovanja v postopkih odločanja, ki vplivajo na okolje, tretji sklop pa na prost dostop do pravnih sredstev za varstvo pravic, izhajajočih iz prejšnjih dveh stebrov. Je pravno obvezujoči mednarodni dokument, ki je v celoti namenjen spodbujanju razvoja participativne demokracije - političnega sistema, ki uveljavlja načelo doseganja konsenza vseh subjektov družbe pri sprejemanju odločitev, ki bistveno vplivajo na okolje, saj te največkrat zadevajo vse pripadnike družbe. Ker je to prva tovrstna mednarodna pogodba na področju varstva okolja, je kljub regionalnemu značaju izjemno pomembna v mednarodnem prostoru in tudi v svetovnem merilu. Načelo družbenega konsenza je v mednarodnem merilu in pravu že povzela deklaracija o okolju in razvoju na konferenci v Riu leta 1992, z Aarhuško konvencijo pa sta to načelo in pravica prihodnjih generacij do zdravega življenjskega okolja prvič dobila status pravno obvezujoče norme v mednarodnem pravu. 6.3.4 Zakonodaja v Sloveniji V Sloveniji urejajo monitoring onesnaževanja s kemikalijami številni predpisi, ki so razvidni iz preglednice 9. Temeljijo na treh ključnih zakonih: -        Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1; Ur. l. RS, št. 41/04, 20/06), -        Zakonu o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS; Ur. l. RS, št. 52/00; 42/02, 47/04) in -        Zakonu o vodah (ZV-1; Ur. l. RS, št. 67/02, 110/02, 2/04, 10/04, 41/04). Kot dopolnitev teh predpisov je monitoring kemikalij urejen v Zakonu o kemikalijah. Preglednica 9: Ključna zakonodaja, ki ureja monitoring onesnaženja s kemikalijami 1. Monitoring pitne vode: predpisa sta sprejeta na podlagi ZZUZIS, ki v 32. členu določa, da monitoring zdravstvene ustreznosti živil vključuje tudi pitno vodo. Pravilnik o pitni vodi (Ur. l. RS, št. 19/04, 35/04, 26/06) Pravilnik o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi (Ur. l. RS, št. 50/04, 75/05) 2. Monitoring površinskih voda: predpisi temeljijo na ZVO-1 Pravilnik o določitvi in razvrstitvi vodnih teles površinskih voda (Ur. l. RS, št. 63/05) Uredba o kakovosti površinskih voda, ki se jih odvzema za oskrbo s pitno vodo (Ur. l. RS, št. 125/00, 4/01, 52/02, 41/04) Pravilnik o imisijskem monitoringu kakovosti površinskih voda, ki se jih odvzema za oskrbo s pitno vodo (Ur. l. RS, št. 40/01) Uredba o kemijskem stanju površinskih voda (Ur. l. RS, št. 11/02, 41/04) Pravilnik o monitoringu kemijskega stanja površinskih voda (Ur. l. RS, št. 42/02) Uredba o kakovosti površinskih voda za življenje sladkovodnih vrst rib (Ur. l. RS, št. 46/02, 41/04) Pravilnik o imisijskem monitoringu kakovosti površinske vode za življenje sladkovodnih vrst rib (Ur. l. RS, št. 71/02, 41/04) Pravilnik o določitvi odsekov površinskih voda, pomembnih za življenje sladkovodnih vrst rib (Ur. l. RS, št. 28/05) Uredba o kakovosti vode za življenje in rast morskih školjk in morskih polžev (Ur. l. RS št. 46/02, 41/04) Pravilnik o monitoringu kakovosti površinske vode za življenje in rast morskih školjk in morskih polžev (Ur. l. RS, št. 71/02) Pravilnik o določitvi delov morja, kjer je kakovost vode primerna za življenje in rast morskih školjk in morskih polžev (Ur. l. RS, št. 106/04) 3. Monitoring podzemnih voda: predpisi temeljijo na ZVO-1 Pravilnik o določitvi vodnih teles podzemnih voda (Ur. l. RS, št. 63/05) Pravilnik o monitoringu onesnaženosti podzemnih voda z nevarnimi snovmi (Ur. l. RS, št. 5/00) Uredba o standardih kakovosti podzemne vode (Ur. l. RS, št. 100/05) Pravilnik o imisijskem monitoringu podzemne vode (Ur. l. RS, št. 42/02, 41/04) 4. Monitoring tal: tla imajo kot vir in ponor onesnaženja potencialni vpliv na onesnaženje vode in živil rastlinskega izvora; predpisi temeljijo na ZVO-1 Uredba o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh (Ur. l. RS, št. 68/96, 41/04) Pravilnik o obratovalnem monitoringu pri vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla (Ur. l. RS, št. 55/97) 5. Monitoring živil: predpisi temeljijo na ZZUZIS Pravilnik o onesnaževalcih v živilih (Ur. l. RS, št. 69/03, 20/04, 17/05) Pravilnik o postopkih vzorčenja in analitskih metodah za določanje vsebnosti svinca, kadmija, živega srebra in 3-MCPD v živilih (Ur. l. RS, št. 108/02, 77/04) Pravilnik o postopkih vzorčenja in analitskih metodah za uradni zdravstveni nadzor določanja dioksinov in dioksinu podobnih polikloriranih bifenilov v živilih (Ur. l. RS, št. 56/05) Pravilnik o postopkih vzorčenja in analitskih metodah za določanje vsebnosti ohratoksina A v živilih (Ur. l. RS, št. 93/04) Pravilnik o postopkih vzorčenja in analitskih metodah za določanje vsebnosti aflatoksinov v živilih (Ur. l. RS, št. 95/04, 89/05) Pravilnik o postopkih vzorčenja in analitskih metodah za določanje vsebnosti patulina v živilih (Ur. l. RS, št. 93/04) Pravilnik o postopkih vzorčenja in analitskih metodah za določanje vsebnosti kositra v živilih v pločevinkah (Ur. l. RS, št. 16/05) Pravilnik o preskušanju izdelkov in snovi, ki prihajajo v stik z živili (Ur. l. RS, št. 131/03) Pravilnik o vsebnosti histamina v določenih vrstah rib (Ur. l. RS, št. 42/03) Pravilnik o ostankih pesticidov v oziroma na živilih in kmetijskih pridelkih (Ur. l. RS, št. 84/04) – predpis, sprejet na podlagi ZZUZIS, in Zakona o fitofarmacevtskih sredstvih (ZFfS; Ur. l. RS, št. 98/04 (uradno prečiščeno besedilo)) 6. Monitoring kemikalij v organizmih Zakon o kemikalijah (ZKem; Ur. l. RS, št. 110/03 - prečiščeno besedilo, 56.a člen in št. 110/03 - prečiščeno besedilo in 47/04 - ZdZPZ ) Monitoring onesnaženja s kemikalijami predstavlja posebno vrsto monitoringa stanja okolja oziroma onesnaževanja okolja, ki ga ureja Zakon o varstvu okolja[186]. Ta v 3. odstavku 96. člena opredeljuje pojem "monitoring stanja okolja" kot spremljanje in nadzorovanje kakovosti tal, voda in zraka (ter biotske raznovrstnosti). V 4. odstavku istega člena pa opredeljuje "monitoring onesnaževanja okolja" kot spremljanje in nadzorovanje emisij v tla, vode in zrak. Ta zakon v nadaljevanju določa tudi pristojnosti oziroma dolžnosti države, občin in onesnaževalcev glede izvajanja monitoringa stanja oziroma onesnaževanja okolja. Po drugi strani predstavlja 32. člen Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, splošno pravno podlago za monitoring živil, vključno s pitno vodo, v 29., 31. in 32. členu pa določa subjekte, pristojne za načrtovanje in izvajanje monitoringa. Podrobnosti v zvezi z monitoringom pitne vode in z zagotavljanjem njene zdravstvene ustreznosti nasploh so urejene s Pravilnikom o pitni vodi, ki v slovenski pravni red prenaša direktivo Sveta ES št. 98/83/ES. Glede spremljanja učinkovitosti ukrepov, kakršni so stalne ali začasne omejitve in prepovedi proizvodnje, prometa ali uporabe kemikalij, daje 51.a člen ZKem pravno podlago za redno spremljanje prometa in uporabe kemikalij, pa tudi za spremljanje njihovih razgradnih produktov ter sledi v okolju in živih organizmih. Omenjeni člen določa še, da tovrsten monitoring kemikalij koordinira organ, pristojen za kemikalije, izvajajo pa ga zdravstveni in drugi javni zavodi na podlagi letnega programa in načrta, ki ga pripravijo v soglasju z ministrom za zdravje. Od tod izhaja, da je glavni namen 51.a člena ZKem ugotavljanje, ali so bile uvedene stalne oziroma začasne prepovedi ali omejitve učinkovite, pa tudi, ali se tveganje za zdravje in okolje zmanjšuje, na podlagi česar minister za zdravje podaljša ali prekliče veljavnost ukrepov oziroma po potrebi uvede druge ukrepe. Kadar gre za ugotavljanje, ali proizvodi vsebujejo kemikalije, za katere veljajo prepovedi ali omejitve, oziroma, ali zavezanci dajejo le-te v promet ali uporabljajo, je monitoring na podlagi 51.a člena ZKem pravzaprav inšpekcijski nadzor, še posebno če ga izvaja inšpektor, pristojen za kemikalije, in je njegova dejavnost vezana na zavezanca in ne na splošno ugotavljanje trendov. Inšpekcija za kemikalije pri MZ/URSK na podlagi tega člena trenutno ne izvaja inšpekcijskega nadzora. Ta člen daje tudi podlago za monitoring kemikalij, njihovih razgradnih produktov oziroma sledi v okolju in organizmih. Glede na ZKem naj bi ta monitoring v prvi vrsti potekal zlasti zaradi ugotavljanja učinkovitosti prepovedi in omejitev kemikalij ali ugotavljanja smiselnosti uvedbe novih. Pri načrtovanju takega monitoringa je potrebna pazljivost, saj je velika večina kemikalij, katerih promet ali uporaba sta prepovedana, že vključenih v monitoring kemikalij v različnih medijih, ki ga izvajajo druge institucije (npr. skladno z okoljevarstveno zakonodajo, zakonodajo s področja živil ipd.). Ker pri njih monitoring kemikalij v organizmih še ni dovolj prisoten, se je MZ/URSK v zadnjem času usmeril na to vejo biološkega monitoringa (glej še poglavje ‎6.5 Ocena stanja in predhodni koraki). Izvajanje monitoringa te vrste pa je smiselno le v stalni povezavi z drugimi monitoringi, saj je osnovni namen tega dopolnilo k ostalim metodam. V medresorskem sistemu monitoringa je zaznati nekatere vrzeli, saj seznami kemikalij ne vsebujejo vseh problematičnih snovi. Zato je obstoječe vrste monitoringa med seboj smiselno in nujno medresorsko uskladiti, sezname snovi pa prečistiti tako, da bodo na njih tiste, ki so v resnici pomembne glede onesnaženja nekega elementa okolja oziroma na območju, kjer se monitoring izvaja. Iz 51.a člena ZKem, ki je glede opredelitve monitoringa kemikalij zelo splošen, in slike 16, ki prikazuje institucionalno razdelitev različnih monitoringov kemikalij, je jasno razvidno, da je med vsemi temi monitoringi nujno potrebna temeljita vsebinska povezava in koordinacija načrtovanja ter izvajanja le-teh. Glede slovenske zakonodaje je mogoče zaključiti, da zadovoljivo ureja posamezne vrste monitoringa onesnaženja s kemikalijami, a na nekaterih mestih bi se kljub temu še dala izboljšati. Predvsem pa bi morali vanjo bolj očitno umestiti mehanizme za medresorsko uskladitev monitoringa, kar narekujejo že direktive EU. Zato bo treba v tem programskem obdobju medresorsko zakonodajo s tega področja v prvem koraku podrobneje preučiti, nato pa pripraviti izboljšave. Poleg tega zahteve WFD po uvedbi določil glede varovanja voda v drugo resorno zakonodajo niso v celoti upoštevane. Zakon o dostopu do informacij javnega značaja[187] kot krovni zakon ureja postopek, s katerim je vsakomur omogočen prost dostop do informacij javnega značaja, razpoložljivih pri državnih organih, organih lokalnih skupnosti, javnih agencijah, javnih skladih in drugih osebah javnega prava, nosilcih javnih pooblastil in izvajalcih javnih služb. Vlada RS vsako leto objavi seznam teh organov v katalogu informacij javnega značaja. Vsebina kataloga in druge podrobnosti o dostopu do podatkov je natančno predpisana v Uredbi o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja[188], ki je v slovenski pravni red prenesla direktivi 2003/4/ES o javnem dostopu do informacij o okolju[189] in 2003/98/ES o ponovni uporabi informacij javnega sektorja. S tem je Slovenija izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz prvega odstavka 4. člena Aarhuške konvencije[190]. Na dostop do informacij javnega značaja se nanaša tudi 110. člen ZVO[191]. 6.4 Institucionalna ureditev Splošno o delitvi pristojnosti glede monitoringa onesnaževanja različnih medijev s kemikalijami[192]: na podlagi različne zakonodaje, omenjene v poglavju ‎6.3 Zakonodajni vidiki, je monitoring onesnaženja raznih medijev s kemikalijami v pristojnosti več ministrstev: -        monitoring onesnaženja zraka, tal, površinske in podzemne vode: MOP in ARSO, -        monitoring pitne vode: MZ, -        monitoring živil rastlinskega in živalskega izvora: MKGP in MZ, -        monitoring krme: MKGP. Osnovne pristojnosti ministrstev in organov v njihovi sestavi so sicer logične, vendar bi bilo za zagotovitev celovitosti monitoringa nujno bistveno okrepiti sodelovanje vseh ministrstev, kar velja zlasti za sodelovanje MZ in MOP pri monitoringu pitne vode in njenih virov (površinskih in podzemnih voda). Monitoring voda: Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, je v 29. členu predvidel ustanovitev Urada za prehrano Vlade RS, ki naj med drugim predlaga način izvajanja programa za spremljanje zdravstvene ustreznosti živil, vključno s pitno vodo. Toda urad ni bil ustanovljen, področje pa pokriva Direktorat za javno zdravje pri MZ. Omenjeni zakon je prav tako predvidel ustanovitev Sveta za živila in prehrano pri MZ. Ustanovljen je sicer bil, vendar ne deluje učinkovito, zato je treba to izboljšati. To strokovno in posvetovalno telo za doktrinarne, metodološke in strokovne naloge v zvezi z vodenjem prehranske politike in zdravstvene problematike, vezane na živila in prehrano, s pitno vodo vred, naj bi v skladu z zakonom sestavljali strokovnjaki s področij zdravstva, kmetijstva, živilstva, veterine, varstva potrošnikov, izobraževanja in varovanja okolja. Projekt Phare "KV 2" priporoča se, da se pri Svetu za živila in prehrano ustanovi stalna delovna skupina za tako imenovani Codex Alimentarius za pitno vodo, ki bo po zgledu nekaterih drugih držav članic EU pripravila in zatem samostojno redno osveževala navodila za zagotavljanje kakovosti pitne vode (kodeks). V okviru MKKV je bil decembra 2005 ustanovljen Medresorski odbor za koordinacijo monitoringa onesnaženja voda (MOKMOV), ki ima nalogo medsebojno usklajevati parametre, vključene v monitoring pitne vode, podzemnih in površinskih voda, pripraviti tehnične rešitve za uskladitev formata podatkov in voditi izvedbo pilotne izmenjave podatkov monitoringa onesnaženja voda za eno izmed območij v Sloveniji. V naslednjem koraku se izvede izmenjava podatkov monitoringa voda za vso Slovenijo. Poleg tega se pričakuje, da bo občasno usklajevanje zaradi dinamike onesnaževanja voda potrebno tudi pozneje. Ne nazadnje se bo ta odbor glede na pridobljene izkušnje povezal s Svetom za živila in prehrano ter razširil svoje delovanje tako, da bodo ministrstva in organi v njihovi sestavi vključili v celovit monitoring še podatke o monitoringu onesnaženja tal, živil in krmil. Kot je navedeno v poglavju ‎6.3.1 Pravni red Evropske unije, bi bilo glede na zahteve WFD, direktive o pitni vodi in glede na izkušnje drugih držav v zvezi z uskladitvijo medresorskega delovanja smiselno ustanoviti posebno vladno medresorsko telo za trajnostno rabo voda oziroma učinkovito medresorsko izvajanje obeh direktiv. Na to telo se lahko pozneje pripne tudi omenjeni MOKMOV. Od jeseni 2005 deluje Slovenska tehnološka platforma za vode (STPV), ki predstavlja forum, kjer se srečujejo nosilci znanja in tehnologij, raziskovalni inštituti, univerze, predvsem pa predstavniki industrije, ki se tako ali drugače ukvarjajo z vodo. Namen platforme je povezati partnerje z različnimi znanji za reševanje konkretnih problemov, prav tako pomembna dejavnost pa je oblikovanje strateškega programa dejavnosti in raziskav na širšem področju voda in sodelovanje vladnimi in upravnimi inštitucijami. Novembra lani je bila izdelana strategija STPV (na voljo je na spletni strani platforme[193]), izdelan pa je tudi predlog strateškega programa raziskav. Nosilci in izvajalci monitoringa voda: V skladu s Pravilnikom o pitni vodi je nosilec monitoringa javni zdravstveni zavod, ki spremlja izvajanje ukrepov za odkrivanje in odpravljanje zdravju škodljivih ekoloških in drugih dejavnikov, ki utegnejo vplivati na kakovost pitne vode, izvajalec monitoringa pa je javni zdravstveni zavod z laboratoriji za mikrobiološko in kemijsko preskušanje pitne vode (nosilce in izvajalce monitoringa pitne vode imenuje minister za zdravje). Podobno je zastavljen monitoring onesnaženja površinskih in podzemnih voda s kemikalijami. Opozoriti velja, da v Sloveniji na podlagi pogodb s pristojnimi organi izvaja kemijski del monitoringa več institucij. Ključne izmed njih so: -        laboratorij ARSO, -        laboratorij Inštituta za varovanje zdravja RS, -        laboratoriji nekaterih regionalnih zavodov za zdravstveno varstvo. Monitoring kakovosti voda poleg navedenih izvajajo še nekatere druge institucije. ARSO vsako leto pripravi letne programe monitoringa za posamezne izvajalce (vključno z laboratorijem ARSO), pa tudi projektne naloge, katerih potek izvajanja je natančno določen. Z zunanjimi izvajalci so za vse storitve sklenjene pogodbe, katerih sestavni del je projektna naloga. V tem okviru je medsebojno sodelovanje urejeno razmeroma dobro in tudi usklajeno. Problematika laboratorijev, prekrivanja njihovih dejavnosti in neracionalnega opremljanja je podrobno opisana v sklopu prednostnega področja Celovita kemijska inšpekcija v okviru tega nacionalnega programa (poglavje ‎2.4.3 razdelek Kontrolni laboratoriji). Laboratorijsko-analitsko tehniko in metodologijo je treba stalno prilagajati vedno strožjim zahtevam (želje po vse nižjih detekcijskih mejah so čedalje večje, saj je bilo ugotovljeno, da nekatere nevarne snovi lahko povzročijo hude posledice za zdravje človeka ali za druge žive organizme že v silno majhnih koncentracijah – hormeza). Zato je bil v projektu Phare "KV 2" izveden nakup 14 laboratorijskih instrumentov za IVZ-RS in za Zavod za zdravstveno varstvo Maribor. Kar nekaj opreme pa so laboratoriji dobili tudi v okviru drugih projektov. Omeniti je treba tudi poseben projekt, ki bo na zahtevo Evropske komisije predvidoma potekal del leta 2006, med drugim pa je namenjen oceni potreb po dodatni laboratorijski opremi za izvajanje monitoringa in inšpekcijskega nadzora na področju kemijske varnosti. Če se bo pokazalo, da laboratoriji potrebujejo še druge kose opreme, bo nakup predvidoma izveden s pomočjo projekta "TF-KV 3", če bo Evropska komisija to odobrila. Pri MZ že poteka podoben projekt, ki je osredotočen le na opremo laboratorijev v zvezi z ugotavljanjem zdravstvene ustreznosti živil. Kar zadeva vprašanje izmenjave in poenotenja podatkov monitoringa, jih je nujno izmenjavati v izvirni obliki analitičnega rezultata, česar doslej nekatere institucije iz različnih razlogov niso dosledno upoštevale. Izvirna oblika namreč omogoča nadaljnjo statistično obdelavo in uporabo rezultatov monitoringa v različne sekundarne namene. Treba bi bilo določiti še format elektronske izmenjave podatkov, s čimer bi se zagotovila njihova združljivost in primerljivost. Na podlagi 5. člena Pravilnika o pitni vodi je bila ustanovljena Komisija za pitno vodo, ki jo sestavljajo strokovnjaki iz IVZ-RS (nosilec in izvajalec monitoringa pitne vode) in območnih zavodov za zdravstveno varstvo (izvajalci monitoringa pitne vode). Naloge te komisije so precej obsežne in pomembne, zato bi morala svoje delovanje okrepiti. Poleg tega njena vloga pri medresorski koordinaciji doslej ni bila predvidena, zato je treba to dodati med njene naloge. Komisija zbira in obravnava vse informacije v zvezi z zdravstveno ustreznostjo pitne vode, zato je nujno, da se v prihodnje te informacije dajo na voljo drugim ministrstvom in organom v njihovi sestavi, tako da bodo lahko uvedli ukrepe za zmanjšanje tveganja pri virih onesnaženja. Problem je tudi ocena tveganja za zdravje človeka zaradi onesnaženja pitne vode, saj je bila doslej izdelana na preveč poenostavljen način, ki ni usklajen z metodologijo EU. Kot je bilo že navedeno, naj se v oceno tveganja vključi MZ/URSK, ki je za to področje primarno pristojen, zato bi bilo smiselno, da tudi sam postane član omenjene komisije. Oceno tveganja naj izdelajo strokovnjaki, ki so za to primerno usposobljeni. Slika 16: Pristojnosti posameznih slovenskih ministrstev in organov v njihovi sestavi za izvajanje monitoringa onesnaženja s kemikalijami Bazi podatkov monitoringa voda sta: – površinske in podzemne vode: ARSO, – pitna voda: IVZ-RS kot nosilec monitoringa pitne vode; tehnična dela v zvezi z bazo za izvaja zunanji sodelavec; pogodbeno razmerje med IVZ-RS in med zunanjim sodelavcem je treba natančneje urediti (opredeliti cilje in namen razvoja te baze, zagotoviti tudi ustrezna sredstva za njeno redno vzdrževanje, dopolnjevanje in prilagajanje drugim bazam monitoringa). Omenjeni bazi sta zelo izpopolnjeni, celo bolj kot v nekaterih drugih državah članicah EU, vendar slonita na različnih programskih sistemih. Poleg tega se morata bazi podatkov monitoringov iz prejšnjega odstavka uskladiti z bazo podatkov poselitveno-prostorskih aglomeracij, kjer se izvaja javna služba oskrbe s pitno vodo, ki sloni na globalnem sistemu za določanje položaja (GPS[194]) (nosilec MOP). Ta je zastavljena zelo moderno in namenjena vnosu različnih podatkov, ki jih MOP pridobiva ali zbira (npr. podatki o pretoku in količini pitne vode v omrežju ter drugih hidravličnih parametrih, podatki o odpadnih vodah itd.). Mnogi podatki iz tega sistema so pomembni za celovito sliko stanja vodooskrbe in onesnaženja. Poleg tega je treba v podatkovno zbirko monitoringa pitne vode na državni ravni vključiti podatke notranjega monitoringa, ki ga izvajajo upravljavci vodooskrbnih sistemov. V ta namen je treba spremeniti zakonodajo, tako da bodo upravljavci dolžni dati na voljo svoje podatke, izboljšati kakovost le-teh in poenotiti format. Kot kažejo izkušnje nekaterih drugih držav članic EU, je monitoring pitne vode na državni ravni smiselno kar najbolj omejiti, glavnino podatkov pa naj bi pridobili prav pri upravljavcih. V eni izmed avstrijskih zveznih dežel, ki ima približno 1,7 milijona prebivalcev in je v tem smislu primerljiva s Slovenijo, pridobijo vsako leto podatke o okoli 20.000 vzorcih s strani upravljavcev sistemov za oskrbo s pitno vodo, oblasti pa v tej deželi za namen monitoringa pitne vode vzamejo le okoli 150 vzorcev. Sredstva, ki bi jih na državni ravni tako prihranili, se uporabijo za podrobnejši monitoring prednostnih problematičnih snovi in izvajanje ukrepov za zmanjševanje tveganja. 6.5 Ocena stanja in predhodni koraki V Sloveniji različna ministrstva in organi v njihovi sestavi na različnih pravnih podlagah že dolga leta izvajajo monitoring onesnaževanja različnih medijev s kemikalijami. Kljub temu pa podatki v celoti niso najbolj uporabni kot podlaga za izvedbo sanacijskih ukrepov in oceno tveganja za zdravje človeka in okolja, pa tudi ne za sprejemanje odločitev o uvajanju ukrepov za zmanjševanje tveganja. Glavni vzroki za pomanjkljivo uporabnost podatkov so: -        pomanjkanje ustreznih evidenc o vrstah, količini, rabi in mestu odvajanja kemikalij, -        pomanjkanje informacij o življenjski poti kemikalij v državi, -        razpršenost podatkov med ministrstvi, pomanjkljivo medresorsko povezovanje podatkov, -        neskladnost podatkov o monitoringu onesnaževanja s kemikalijami v raznih medijih (oteženo je spremljanje prehajanja snovi iz enega medija v drugega, npr. iz tal v podzemne vode, iz podzemnih vod v pitno vodo ipd.), -        vprašljiva gostota, pogosto neprimerna izbira vzorčnih mest v prostoru in tehnična opremljenost teh mest, -        za nekatere snovi in medije vzorčenje ni dovolj pogosto in ne vedno v najprimernejšem času ali vremenu, -        nekatere snovi in parametri se v nekaterih medijih sploh ne določajo (manjkajo npr. nekatere biocidne snovi), -        postopki dela niso v celoti standardizirani in poenoteni (vzorčenje, analize); osebe, ki jemljejo vzorce, niso enotno usposobljene, -        zagotavljanje kakovosti v analitskih laboratorijih še ni povsod zadovoljivo, -        biološki monitoring je še premalo zastopan, sledenje prepovedanih in drugih problematičnih nevarnih snovi v izdelkih ter v živih organizmih, vključno s človekom, ni zadostno, -        ocenjevanje koncentracij snovi v okolju in izpostavljenosti s pomočjo modelov ni dovolj uveljavljeno, -        ekotoksikološki preskusi za ugotavljanje kakovosti voda se ne izvajajo rutinsko[195]. Celovit monitoring onesnaževanja s kemikalijami je bilo zato izbran kot eno izmed prednostnih področij pri pripravi NPKV. Skorajda hkrati je Vlada RS leta 1996 sprejela sklep[196], ki je v 6. točki določal, da tedanji Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Ministrstvo za zdravstvo in Ministrstvo za okolje in prostor do konca leta 1996 pripravijo predlog poenotenega in usklajenega sistema stalnega spremljanja ostankov FFS v tleh, vodi, rastlinah, živilih in pitni vodi ter način poročanja in obdelave podatkov na posameznih področjih, hkrati pa v skladu s svojimi pristojnostmi pripravijo enoten načrt inšpekcijskega nadzorstva nad ostanki FFS, način jemanja vzorcev in predvidena denarna sredstva. Na podlagi predloga naj bi bila zagotovljena ustrezna sredstva ob sprejemanju proračuna za leto 1997 in v nadaljnjih letih. Celovit predlog ni bil pripravljen, zato se to ni zgodilo. V 8. točki je sklep določal, da Center vlade za informatiko (CVI) s pristojnimi ministrstvi pripravi predlog informacijskega sistema za povezovanje vseh institucij za nadzor nad pesticidi. Sredstva za vzpostavitev navedenega sistema bi se morala zagotoviti prednostno, vendar se niso, ker tudi ta predlog ni bil pripravljen. Najprej MZ, nato pa MZ/URSK, ki je bil ustanovljen tri leta po sprejetju omenjenega sklepa, tj. leta 1999, sta si zelo prizadevala rešiti tovrstno problematiko in vzpostaviti medresorsko sodelovanje pri celovitem monitoringu, a zaman, saj druga ministrstva niso bila dovolj dejavna, nekatera pa sploh niso želela sodelovati. MZ/URSK je v sodelovanju z drugimi pristojnimi ministrstvi pripravil pravilnik o monitoringu pesticidov v pitni vodi in uredbo o monitoringu pesticidov v živilih, poleg tega je na lastno pobudo nekaj let usklajeval pripravo letnih programov monitoringa na obeh področjih. Zatem je monitoring pitne vode iz njegove pristojnosti prešel v pristojnost ožjega Ministrstva za zdravje, omenjena pravilnik in uredbo pa je nadomestila nova zakonodaja s teh področij. V upanju, da bodo tuji projektni strokovnjaki pripomogli k reševanju te problematike, je bilo omenjeno področje vključeno v projekt Phare "KV 1", ki ga je financirala Evropska komisija. Pod mentorstvom strokovnjakov iz EU je medresorska delovna skupina začela delovati, podrobneje je ocenila stanje in pripravila priporočila za nadaljnje delo. Teh pa ministrstva še niso v celoti upoštevala, zato so bile predlagane dejavnosti deloma vključene v dveletni nadaljevalni projekt Phare "KV 2". V zvezi z vzpostavljanjem celovitega monitoringa onesnaženja s kemikalijami je tudi novi dveletni bilateralni projekt z Nizozemsko z naslovom "Določitev mejnih vrednosti za vodno okolje in sedimente na primeru reke Drave". Navezuje se na WFD, ki je primarno v pristojnosti MOP. Obravnava praktične vidike monitoringa površinskih voda in njihovih sedimentov v Sloveniji, predlagane pa bodo morebitne izboljšave (npr. nekaterih biocidnih snovi se še ne spremlja). Z uporabo obstoječih podatkov monitoringa onesnaženja vodnega okolja, podatkov o lastnostih kemikalij in ocene tveganja je bil izboljšan obstoječi nacionalni seznam nevarnih snovi, ki so v Sloveniji pomembne kot onesnaževalke vodnega okolja (predvsem površinskih voda). Za omenjene snovi je treba določiti standarde kakovosti, razen za tiste, ki so jim že določeni na ravni EU. Standardi kakovosti bodo uporabljeni pri monitoringu kot merilo kemijskega stanja površinskih voda. V tretjem delu projekta bo za nekaj lokacij v porečju reke Drave poskusno pripravljen program ukrepov za zmanjšanje onesnaženja s posebnim poudarkom na vidikih zmanjšanja onesnaženja tamkajšnjih virov pitne vode. V Sloveniji se monitoring onesnaženja z nevarnimi snovmi izvaja v različnih osnovnih elementih okolja: v vodi (površinskih, podzemni, pitni), tleh in zraku. Na ravni države se veliko dejavnosti v zvezi z monitoringom osredotoča na nevarne snovi v vzorcih vode. Četudi se pridobivajo številni in dokaj natančni podatki pri povzročiteljih emisij potencialno škodljivih snovi v zrak in tla, je monitoring kakovosti okolja glede kemičnih snovi v zraku in tleh skorajda zanemarljiv v primerjavi z monitoringom voda. Vzorčenje pitne vode "iz pipe" kot monitoring na ravni države se izvaja na nekaj več kot 1000 oskrbovalnih območjih, ki vsa napajajo več kot 50 uporabnikov. Na teh območjih je evidentiranih 3250 mest vzorčenja (od tega je v letu 2005 potekalo vzorčenje na nekaj več kot 1500 mestih). Skupno število vzorcev pitne vode za leto 2005 je bilo 6430, od tega 5976 rednih in 454 občasnih. Pitna voda se vzorči v štirih ciklih z razmikom osmih tednov. Upravljavci jemljejo vzorce pri virih pitne vode in na vmesnih točkah v sistemu pred dobavo v omrežje (npr. na rezervoarjih – vodohranih ipd.). Kot že omenjeno, je treba glede na izkušnje drugih držav kar se da zmanjšati monitoring onesnaženja pitne vode na državni ravni in uporabiti podatke notranjega nadzora, ki ga izvajajo upravljavci vodooskrbnih sistemov, saj gre za podvajanje stroškov. V Sloveniji se za izvajanje državnega monitoringa porabi vse preveč sredstev iz državnega proračuna, ki bi jih lahko uporabili veliko bolje za zmanjševanje tveganja pri virih onesnaženja ipd. Sistem monitoringa podzemnih voda za leto 2006 zajema 122 merilnih mest na 15 vodnih telesih. Vzorci bodo zajeti trikrat na leto na merilnih mestih, pomembnih za vodooskrbo (več kot 10.000 prebivalcev), in na čezmerno obremenjenih merilnih mestih. Na merilnih mestih, ki za vodooskrbo niso tako pomembna, pa se podzemna voda vzorči samo dvakrat na leto. Površinske vode, ki bogatijo vodonosnik, se vzorčijo dvakrat na leto na štirih mestih (dve na Dravi, eno na Savi in eno na Savinji). V vzorcih se preverja okoli 140 parametrov. Monitoring kakovosti površinskih voda, ki se uporabljajo za pitno vodo, poteka na 11 vodah: Rižana, Mrzlek, Ljubinja, Malenščica, Hudinja, Bistrica, Podroteja, Soča, Vipava, Kolpa, Veliki Obrh). Število vzorčenj in analiz za posamezne skupine parametrov je 17 za parametre skupine I, 14 za parametre skupine II in 13 za parametre skupine III[197]. Monitoring površinskih voda na splošno (približni podatki za reke, jezera, morje, brakične vode, vključno s programi monitoringa kakovosti voda za ribe in kopalne vode) se izvaja na okoli 220 merilnih mestih, pri čemer je skupno število vzorcev okoli 1600 (vzorčita se voda in sediment), pri čemer se upošteva od 20 do 200 fizikalno-kemijskih in bioloških parametrov (odvisno od programa). Tla so izvor in ponor nevarnih snovi, te pa se nato lahko znajdejo v vodi, kmetijskih pridelkih, živilih in krmi, zato je monitoring onesnaženja tal zelo pomembno področje in ga je treba uskladiti z monitoringom voda. V Sloveniji reden monitoring tal še ni vzpostavljen, kajti nacionalnih predpisov s tega področja še ni, pa tudi predpisi EU so šele v pripravi. V skladu z Nacionalnim programom varstva okolja je v teku prvi pregled onesnaženosti tal, ki predvideva pridobitev tovrstnih podatkov na vzorčnih lokacijah po koordinatni mreži 8 x 8 km (le na posameznih območjih 4 x 4 km). Vsako leto se vzorči in analizira nekaj točk (med 30 in 60), podatki pa bodo podlaga za vzpostavitev monitoringa onesnaženosti tal in talnega informacijskega sistema. Na vodonosnikih, ki so bili v letu 2002 z uredbo in odlokom vlade razglašeni kot ogroženi zaradi previsoke vsebnosti nekaterih FFS (atrazin, simazin, prometrin in metolaklor), je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano oziroma kmetijska inšpekcija izvajala nadzor nad spoštovanjem navedenih vladnih predpisov. Izvajala ga je z meritvami aktivnih snovi fitofarmacevtskih sredstev v tleh glede na prepoved uporabe tistih FFS, zaradi katerih je bilo posamezno območje določeno kot ogroženo. Meritve v tleh so bile opravljene na 120 mestih, in sicer v dveh serijah: pred setvijo koruze oziroma drugih kmetijskih posevkov in po njej. Pri tem pa pravzaprav ni šlo za monitoring, ampak za inšpekcijski nadzor s sankcijami ob ugotovljenih kršitvah. Poleg tega je pred kratkim v Sloveniji potekal projekt Urbsoil[198], v okviru katerega je bil izveden monitoring onesnaženja tal v mestih. Monitoring onesnaženja zraka je samostojna panoga in ga NPKV ne obravnava. Ker pa nevarne snovi prehajajo iz medija v medij tudi po zraku, bo treba onesnaženje zraka v nekem obsegu vključiti v celovit monitoring pri naslednjem koraku. Omeniti je treba še monitoring ostankov nevarnih snovi v živilih rastlinskega in živalskega izvora ter krmi – v zadnjih letih se zaradi vse strožje zakonodaje EU zelo krepi zlasti pri živilih, poleg tega pa se vzpostavljajo mehanizmi zagotavljanja kakovosti vzorčenja in laboratorijskih analiz. S tem je povezanih kar nekaj projektov, ki jih financira Evropska komisija. Med projektom Phare "KV 2" je bilo izvedeno usposabljanje vzorčevalcev živil, ki so o usposabljanju pridobili potrdila. Za zdravstvene in kmetijske inšpektorje je bil izveden seminar o toksikologiji kemijskih onesnaževal v živilih in kmetijskih pridelkih. V nadaljevanju bo v tem projektu potekalo še usposabljanje za hitro oceno tveganja za onesnaževala v živilih in kmetijskih pridelkih ter vključevanje v sistem "Rapid Alert". Nazadnje bo organizirana delavnica o komunikaciji z javnostjo in mediji glede onesnaževal v živilih, vključno s kmetijskimi pridelki. Posebna veja je biološki monitoring[199]. Z njim lahko sledimo dogajanju v okolju tako, da štejemo osebke določene vrste oziroma ugotavljamo njihovo medsebojno številčno razmerje in vitalnost, kar včasih posredno kaže tudi stanje onesnaženja okolja. K biološkemu monitoringu spada tudi ugotavljanje količine posameznih nevarnih snovi v živih organizmih, vključno s človekom, ki pa v Sloveniji še ni dovolj uveljavljeno in ga je smiselno pod nekaterimi pogoji okrepiti. Na to področje se v zadnjem času usmerja MZ/URSK. Kljub temu je treba opozoriti, da naj bi se biološki monitoring v organizmih nikoli ne izvajal samostojno, ampak le z namenom potrditi, ovreči ali usmerjati siceršnjo modelirano/izračunano oceno izpostavljenosti in z njo povezano oceno tveganja oziroma določiti pravo smer v zvezi s tem, končno pa izbrati prave ukrepe za zmanjševanje izpostavljenosti in tveganja. Biološki monitoring je lahko sporen, če gre za odvzemanje organizmov iz okolja zaradi monitoringa samega. Vsekakor je nujno strogo spoštovati vidike varovanja živali pred mučenjem in etike. V Sloveniji že potekajo nekatere dejavnosti v zvezi z modeliranjem ocen izpostavljenosti, vendar je to področje iz navedenih razlogov, pa tudi zaradi visokih stroškov monitoringa treba še precej bolj razviti. Na splošno je mogoče reči, da v nekaterih primerih v Sloveniji programi monitoringa še vedno vključujejo snovi, ki iz različnih razlogov ne predstavljajo več tveganja za zdravje človeka ali za okolje, in obratno: ne zajemajo novih aktualnih snovi, ki predstavljajo tveganje. Zato je treba sezname stalno dopolnjevati glede na najnovejše razpoložljive podatke o vrstah in količini snovi ter o njihovih toksikoloških in ekotoksikoloških lastnostih oziroma tveganju, ki ga povzročajo. Predvsem je treba spremeniti razmerje med stalnim preverjanjem vsebnosti omejenega števila ključnih kemijskih snovi, katerih obstoj se v posameznem mediju pričakuje, in dragimi analizami cele vrste snovi. 6.6 Vidiki za prihodnost Glavni cilji, ki vodijo k vzpostavitvi celovitega monitoringa onesnaženja na državni ravni, so: Vzpostaviti natančnejše evidence o vrstah, količini, rabi in odvajanju kemikalij v Sloveniji, izboljšati informacije o življenjski poti kemikalij v državi in kakovost ocen tveganja ter ugotoviti, za katere snovi je monitoring prednostno potreben. Medsebojno uskladiti, uravnotežiti in povezati podatke, izhajajoče iz obstoječih monitoringov onesnaženja s kemikalijami in omogočiti dostop do podatkov vsem, ki jih potrebujejo, vključno z javnostjo. Izboljšati kakovost podatkov, izhajajočih iz posameznih obstoječih monitoringov, jih racionalizirati in po potrebi dopolniti. Vidiki v zvezi z izboljšanjem zakonodaje, institucionalne ureditve in stanja glede monitoringa onesnaževanja nasploh so natančneje opisani v predhodnih poglavjih ‎6.3‎6.4 in ‎6.5, akcijski načrt za dosego omenjenih dveh glavnih ciljev pa je razviden iz Resolucije o NPKV. Na podlagi obveznega sporočanja zavezancev, ki proizvajajo ali dajejo nevarne kemikalije v promet, MZ/URSK zbira podatke o vrstah in količini večine teh kemikalij v Sloveniji ter vodi bazo ISK (podrobnejši opis v poglavju ‎5.5.3). Ciljani in ekonomsko upravičen monitoring onesnaženja je mogoče načrtovati samo z natančno predhodno analizo pritiskov in obremenitev. Toda dostop do baze ISK je zelo omejen in omogočen le redkim uporabnikom. Njeno uporabnost in koristnost je treba povečati, tako da se dostop omogoči vsem, ki podatke potrebujejo in hkrati izpolnjujejo pogoje glede varovanja zaupnosti podatkov. Poleg tega je treba izboljšati kakovost vhodnih podatkov in sistematično preverjati natančnost pri vnosu podatkov v bazo. V tem programskem obdobju je treba preiti na elektronsko pošiljanje podatkov, ki naj bi jih priskrbeli zavezanci, in izpopolniti bazo tako, da bo omogočala več poizvedb, oblikovanih po želji uporabnikov podatkov. Smiselno bi bilo zagotoviti še sledljivost snovi v prostoru (zemljevidi lokacij in količin, snovni pretok). S povečanjem celovitosti, zanesljivosti in poizvedbenih možnosti bo baza ISK dajala dobro podlago za oceno izpostavljenosti in tveganja oziroma ogroženosti ter za izbiro parametrov, pogostnosti vzorčenja in lokacij monitoringa onesnaženja s kemikalijami. To pa bo tudi podlaga za oblikovanje monitoringa, ki bo usmerjen na ključne praktične probleme, bolj premišljen in tudi celovit. Fitosanitarna uprava RS pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano vodi bazo podatkov o uporabi FFS. Kljub temu da je ocenjena kot precej dobra, bi se dala še izboljšati, tako da bi bile evidence o porabi FFS glede na posamezno kulturo in evidence o aplikaciji po zaključenih administrativnih enotah še bolj natančne in zanesljive. Kakor kaže, baza FFS ni ustrezno neposredno dosegljiva zainteresiranim uporabnikom iz drugih ministrstev (npr. izdelovalcem ocen tveganja, načrtovalcem monitoringa onesnaženja), zato bi bilo treba dostop olajšati. Poleg tega bi bilo smiselno povezati bazi FFS in ISK, saj podatki o FFS (razen surovin za izdelavo le-teh) v bazi ISK niso zajeti. Celovit monitoring onesnaženja s kemikalijami zahteva in hkrati omogoča premik od pretežno reaktivnega odzivanja na vnos kemikalij k proaktivnemu. Celovito in usklajeno sledenje nevarnim snovem v okolju omogoča izčrpno analizo in presojo tveganja ter ugotavljanje problematičnih dejavnosti. To pa je ključni pogoj za načrtovanje uravnotežene politike preprečevanja nadaljnjega onesnaževanja in za izvajanje ukrepov za zmanjševanje obstoječega tveganja. Poleg tega celovit monitoring onesnaženja s kemikalijami prispeva k dvigu ravni ozaveščenosti podjetij in prebivalstva ter spodbuja smotrno okoljevarstveno odločanje v vseh institucijah, v gospodarskih dejavnostih in med prebivalstvom. Da bi se celovit monitoring onesnaževanja, ko bo vzpostavljen, sploh lahko izrazil in upravičil sredstva, porabljena zanj, je treba v Sloveniji izvesti še nekaj pomembnih nadaljnjih korakov. Predvsem je treba vsem, ki na ravni države, občin, gospodarstva, kmetijstva in ne nazadnje gospodinjstev odločajo o svojih dejavnostih, zagotoviti več informacij, kaj neko onesnaženje za zdravje in okolje lahko pomeni, še zlasti pa jih je treba seznaniti z možnostmi za zmanjševanje onesnaževanja in odvračanje tveganja. Obsežnejše ozaveščanje je v NPKV že predvideno tekom vsakoletnega tedna kemijske varnosti, prav tako pa se bo treba posvetiti pridobivanju znanja dvosmerne komunikacije z različnimi vrstami deležnikov. Hkrati je treba opozoriti, da se nenehno postavlja vprašanje, katera raven varovanja zdravja in okolja je za družbo sprejemljiva oziroma kaj si ta glede na svoj gospodarski položaj lahko privošči. V ta namen je treba v Sloveniji izvesti vrsto posvetovanj z javnostjo, kar je predvideno že v I. poglavju NPKV (Splošni cilji in pripadajoči ukrepi). Ker so stroški učinkovitega varovanja zdravja in okolja pred negativnimi učinki kemikalij precejšnji (npr. izdatek za razvoj in uporabo alternativnih tehnologij v proizvodnji, obrti in kmetijstvu, za ravnanje z odpadki, njihovo recikliranje in odstranjevanje, za namestitev čistilnih naprav in preučitev njihove učinkovitosti, zamenjava kultur pri kmetovanju itn.), mora biti uvedba vsakega od ukrepov za zmanjševanje tveganja krepko pretehtana z vidika družbeno-ekonomskih posledic. NPKV v I. poglavju tudi zahteva, da se analiza stroškov in koristi oziroma učinka (vključno z analizo družbeno-ekonomskih posledic) uvede kot del postopkov za sprejemanje pomembnejših odločitev glede kemijske varnosti. Le tako bo drugo predhodno prizadevanje za boljše varovanje zdravja in okolja pred kemikalijami, vključno z monitoringom onesnaževanja, lahko uspešno. Zato je nujno, da se odgovorna ministrstva temu posvetijo. Deloma bo na to področje posegel projekt Drava, v katerega zadnji, tretji del je vključena ocena tveganja ter posledičnih vplivov na zdravje in okolje na dveh delih tega porečja. V tem projektu bo oblikovan tudi predlog programa za zmanjševanje tveganja (npr. zamenjava tehnologij v industriji, zamenjava ali prenehanje uporabe nekaterih FFS ali zamenjava sedanjih kmetijskih kultur s takimi, ki ne zahtevajo uporabe kemikalij, kaj storiti s komunalnim onesnaženjem, itd.). Program naj bi spodbudil pridobivanje novih projektnih sredstev (zlasti iz EU), pri tem pridobljene izkušnje pa naj bi se uporabile še drugod. 6.7 Uresničljivost predlaganih ukrepov Če bodo pristojna ministrstva in organi v njihovi sestavi pri izvajanju programa dejavno sodelovali, je ta povsem uresničljiv. Dodatna spodbuda za njegovo izvedbo so zahteve Evropske komisije kot take in zahteve različnih direktiv glede tesnega medresorskega sodelovanja in povezovanja podatkov monitoringa onesnaženja v celoto. 6.8 Kazalniki napredka -        usklajeni parametri monitoringa onesnaženja površinski in podzemnih voda ter pitne vode, -        uvedeno enotno geokodiranje mest vzorčenja, -        izvedena pilotna izmenjava podatkov monitoringa voda za eno območje Slovenije, -        izvedena izmenjava podatkov monitoringa voda za celotno Slovenijo, -        druge kazalnike določi MOKMOV. 6.9 Pogoji za izvedbo programa Nujna je ustanovitev MOKMOV in njegovo zavzeto delovanje. Poleg nalog, razvidnih iz poglavja ‎6.4, naj bi odbor pospeševal tudi izvajanje nacionalnega programa v delu, ki se nanaša na celoviti monitoring.