KV - NPKV - Namen programa

Nacionalni program za kemijsko varnost (v nadaljevanju: NPKV) je strateški dokument, ki obravnava nacionalno politiko razvoja kemijske varnosti v Sloveniji v obdobju od 2006 do vključno 2010. S tem nacionalnim programom bo Slovenija prispevala tudi k uresničevanju Mednarodne strategije ravnanja s kemikalijami (SAICM^[1]), ki je bila sprejeta v Dubaju na srečanju od 4. do 6. februarja 2006 in jo je podpisala tudi Slovenija.

NPKV temelji na predhodni celoviti medresorski oceni stanja, na podlagi katere so vsi najpomembnejši deležniki na nacionalni delavnici izbrali nacionalna prednostna področja. NPKV podaja vizijo in cilje, za prednostna področja pa določa tudi ukrepe in dejavnosti, ki jih je treba izvesti za učinkovitejše varovanje zdravja človeka in okolja pred negativnimi učinki kemikalij^[2] v različnih fazah njihovega življenjskega kroga.

Združitev ocene stanja in programa z navedbo ciljev ter akcijskih načrtov v en dokument ne omogoča le boljšega razumevanja celote, temveč tudi takojšen začetek izvajanja programa. Tako je hkrati zadoščeno tudi zahtevam 56. in 56.a člena Zakona o kemikalijah (v nadaljevanju: ZKem)^[3], ki narekujejo pripravo programa^[4] in akcijskih načrtov. Še več: dodani akcijski načrti za izvajanje programa so že vključeni v različne projekte, ki bodisi že tečejo bodisi so prijavljeni ali pa se Slovenija zanje poteguje. Tako je po eni strani možnost za izvedbo programa povečana, poleg tega pa program omogoča tudi učinkovitejše črpanje projektnih sredstev Evropske komisije in drugih tujih partnerjev, kar je prav tako v interesu Slovenije. Časovna umestitev sprejetja prvega NPKV kmalu po vstopu Slovenije v Evropsko unijo (EU) je tako smiselna v več ozirih.

Druge pričakovane koristi usklajenega načrtovanja in izvajanja skupnih medresorskih dejavnosti v okviru nacionalnega programa in akcijskih načrtov so:

-          večja preglednost pri načrtovanju in izvajanju medresorskih dejavnosti,

-          stalna osredotočenost na področje in legitimnost,

-          pripravljenost za timsko delo in sodelovanje, pripadnost in zagon,

-          kar najboljša uporaba razpoložljivih človeških in finančnih virov ter časa,

-          večje možnosti za pridobitev novih človeških in finančnih virov (projekti ipd.),

-          boljši rezultati in hitrejši napredek pri razvijanju kemijske varnosti.

Slika 1: Ključne faze priprave in izvajanja nacionalnega programa na prednostnih področjih kemijske varnosti (nacionalni program kot kombinacija programa in akcijskega načrta)

(prirejeno po: UNITAR/IOMC)

Opredelitev pojma "kemijska varnost" v mednarodnem merilu še ni poenotena in v celoti izdelana. Svetovna zdravstvena organizacija^[5], Mednarodni program za kemijsko varnost^[6], Program Združenih narodov za okolje^[7] in Mednarodna organizacija za delo^[8] opredeljujejo kemijsko varnost kot "preprečevanje kratkoročnih in dolgoročnih škodljivih učinkov kemikalij na zdravje človeka in na okolje tekom njihovega življenjskega kroga, to je med proizvodnjo, skladiščenjem, prevozom in uporabo kemikalij ter odstranjevanjem odpadkov".

Na drugi strani je kemijsko varnost mogoče razumeti kot idealno stanje, ko kemikalije uporabljamo tako, da tveganja za zdravje in okolje ni in je omogočen trajnostni gospodarski razvoj. Žal pa se tveganja za nastanek nesreč oziroma različnih drugih škodljivih posledic ravnanja s kemikalijami ne da v celoti izničiti, zato popolne kemijske varnosti ni mogoče doseči. Kljub temu mora biti skupni cilj in hkrati cilj vsakega posameznika postopno zviševanje ravni kemijske varnosti^[9]. Kot na mnogih drugih področjih, je tudi tu človeški faktor še vedno glavni vzrok nepravilnega ravnanja, zato je treba temu posvetiti posebno pozornost. Nekateri deli v verigi življenjskega kroga kemikalij so bolj občutljivi, se pravi, da je tveganje večje kakor pri drugih, to pa je bilo tudi eno od vodil pri izbiri nacionalnih prednostnih področij v Sloveniji.

Čeprav ZKem pokriva predvsem promet s kemikalijami in ne vseh faz življenjskega kroga kemikalij, izhaja iz določb tega zakona odgovornost vseh pravnih ali fizičnih oseb, ki proizvajajo, dajejo v promet, uporabljajo ali kakor koli drugače ravnajo oziroma pridejo v stik s kemikalijami, da zagotavljajo kemijsko varnost.

1. Sestava nacionalnega programa

Resolucija o NPKV podaja splošne cilje in predvidene ukrepe kot tudi cilje in ukrepe za posamezna prednostna področja kemijske varnosti. Ukrepi so finančno ocenjeni, določeni so roki za njihovo izvedbo in predlagani odgovorni izvajalci.

Sestava priloge NPKV temelji na zahtevah 56. in 56.a člena ZKem. Uvodni razlagi ozadja, povezanega s pripravo NPKV, sledi šest samostojnih poglavij, ki obravnavajo posamezna prednostna področja. Poglavja so razdeljena na podpoglavja, ki iz ocene stanja prehajajo na vidike za prihodnost, ti pa v cilje in pogoje za njihovo izvedbo.

2. Povezava z drugimi obstoječimi nacionalnimi programi in strateškimi dokumenti

Poudariti velja, da več drugih obstoječih nacionalnih programov mestoma že obravnava določena vprašanja kemijske varnosti ali pa se nanjo posredno nanaša. Vendar so na ta način pokriti le nekateri posamezni segmenti področja kemijske varnosti, povezave med njimi pa ni. Ti programi, ki se prednostno nanašajo na povsem druga področja in ne na kemijsko varnost kot tako, so bodisi vertikalni bodisi splošni. Obratno pa je NPKV izrazito horizontalen ter obravnava samo vprašanja kemijske varnosti. NPKV se je pripravljal drugače kakor številni drugi nacionalni programi, saj je njegov cilj povezati obstoječe, resorsko zasnovane segmente v medresorsko celoto, jih dopolniti, poglobiti oziroma nadgraditi. Zato je, podobno kot pri pripravi NPKV, tudi pri njegovi izvedbi nujen medresorsko usklajen pristop, ki zahteva veliko motivacije, potrpežljivosti in časa.

Primer vertikalnega, glede varstva okolja pa krovnega programa, je Nacionalni program varstva okolja 2005-2012, ki je pripravljen kot resolucija (ReNPVO)^[10]. ReNPVO obravnava različne vidike varstva okolja, od katerih so le nekateri v neposredni povezavi s kemijsko varnostjo. NPKV je na področjih, ki jih pokrivata oba programa, usklajen z ReNPVO ter jo na teh področjih dopolnjuje in nadgrajuje. Tako ReNPVO med drugim zajema industrijske kemijske nesreče, ki jih sicer obravnava tudi NPKV, vendar je slednji pri tem širši (obravnava tudi večje nesreče s kemikalijami pri prevozu) in je bolj poglobljen (navaja podroben akcijski načrt za dosego ciljev glede večjih kemijskih nesreč nasploh). Poleg tega ReNPVO podaja tudi operativni program ravnanja z nevarnimi odpadki, katerih del so odpadki kemikalij. NPKV zato na tem mestu izhaja iz ReNPVO ter za namen ravnanja z odpadki kemikalij oceno stanja in vizijo še bolj osvetli in poglobi. NPKV se dotika ReNPVO še na področju monitoringa onesnaženja s kemikalijami, ki je v pristojnosti različnih resorjev. Pri tem je namen NPKV uskladiti med seboj različne obstoječe monitoringe tako, da bodo tako pridobljeni podatki uporabnejši za izdelavo ocen tveganja in načrtovanje ukrepov za zmanjševanje le-tega, o čemer NPVO ne govori.

Resolucija o Nacionalnem programu varnosti in zdravja pri delu^[11] podaja splošne cilje in ukrepe, pomembne za razvoj tega področja, o vidikih dela s kemikalijami pa posebej ne govori. Zato NPKV že zastavljene cilje povzema in jih na ravni akcijskega načrta nadgradi z ukrepi za izboljšanje stanja na delovnih mestih s kemikalijami.

Resolucija o Nacionalnem programu varstva potrošnikov za obdobje 2006−2010 (ReNPVP)^[12] je, enako kot NPKV, zasnovana medresorsko oziroma medsektorsko. Problematika varnosti kemikalij je z vidika varstva potrošnika obravnavana v dveh poglavjih ReNPVP (4.1.1.1 in 4.4.1.1.4).

Omeniti velja še Nacionalni program zdravstvenega varstva Republike Slovenije − zdravje za vse do leta 2004^[13] in Nacionalni program varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami^[14], ki sta vsak s svojega vidika podajala splošne podlage za razvoj teh dveh področij v preteklem obdobju, obenem pa zahtevala, da se kemijska varnost podrobneje uredi v NPKV.

Po naslovu sodeč, bi se nova resolucija o Nacionalnem programu prehranske politike 2005−2010^[15] lahko bolj osredotočila tudi na kakovost vode kot živila, vendar ni tako.

Slovenski kmetijsko okoljski program^[16] med drugim določa ukrepe za zmanjševanje negativnih vplivov kmetijstva na okolje. To vključuje varovanje zavarovanih območij in območij varstvenih pasov vodnih virov pred onesnaževanjem z gnojili in fitofarmacevtskimi sredstvi.

Če govorimo o kemijski varnosti kot delu nacionalne varnosti, je treba kot ciljno usmeritev navesti še Resolucijo o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije^[17].

S kemijsko varnostjo so povezani številni vidiki vsakdanjega življenja, zato je treba navedene nacionalne programe, še zlasti ReNPVO, jemati tudi kot orodje za splošno zmanjševanje tveganja. ReNPVO v skladu z direktivo IPPC^[18] narekuje uvajanje najboljših razpoložljivih tehnologij v proizvodnjo, kar neposredno vpliva na zmanjšanje emisij nevarnih snovi in posledično na manjše obremenjevanje okolja in zdravja človeka. Ker so najnovejše tehnologije navadno tudi bolj varne, se zmanjša verjetnost za nastanek kemijske nesreče in poveča stopnja varovanja zdravja delavcev. Vse to občutno pripomore k večji kemijski varnosti. V skladu s tem je logičen ukrep v okviru NPKV podjetjem pomagati, da pridobijo projektne vire (npr. vire strukturnih skladov) za čimprejšnjo uvedbo najboljših razpoložljivih tehnologij v proizvodnjo, kjer nastopajo kemikalije.

Četudi nekateri od navedenih nacionalnih programov obravnavajo na videz ista ali sorodna področja kot NPKV, jih osvetljujejo z drugih vidikov ali pa dajejo splošno podlago, zato ne gre za podvajanje. Mogoče je zaključiti, da se obstoječi nacionalni programi med seboj prepletajo, zato pri izvajanju ne gre zanemariti nobenega od njih, temveč je treba izkoristiti vse predloge za ukrepanje, ki jih narekujejo oziroma ponujajo.

3. Mednarodni okvir in predhodni koraki

Kemijska industrija je eden od stebrov svetovnega gospodarstva. Promet z njenimi izdelki obsega 1500 milijard USD na leto^[19], kar je 9 % letne svetovne trgovine z izdelki nasploh oziroma 7 % svetovnega prihodka. Kar 78 % vseh kemijskih izdelkov se proizvede v državah članicah OECD^[20], hkrati pa te države štejejo med največje porabnice kemikalij v predelovalni industriji, obrti, kmetijstvu in v splošni uporabi. V skladu s tem nosijo tudi večji del odgovornosti za kemijsko varnost, zato vlagajo veliko naporov v skupno razvijanje novih pristopov k varovanju zdravja in okolja pred negativnimi vplivi kemikalij. Predvideva se, da bodo članice OECD vse do leta 2020 v svetovnem merilu ostale največje proizvajalke in uporabnice kemikalij, proizvodnja in potrošnja kemikalij pa bo naraščala približno za 3 % na leto. Še mnogo bolj bo v naslednjih 15 letih naraščala proizvodnja in poraba kemikalij v državah, ki niso članice OECD.

V EU predstavlja proizvodnja kemikalij, plastike in gume eno največjih industrijskih dejavnosti, ki skupno zaposluje okoli 3,2 milijona oseb v več kakor 60.000 podjetjih^[21]. Kemijska industrija sama prinese 2/3 celotnega proizvodnega in trgovinskega presežka EU oziroma 12 % celotne dodane vrednosti evropske predelovalne industrije. Evropski svet za kemično industrijo (CEFIC^[22]) predvideva, da bo v letu 2006 proizvodnja kemikalij narasla za 2,3 %, podoben trend pa se bo nadaljeval tudi v prihodnjih letih.

Pobuda za pripravo celovite nacionalne medresorske ocene stanja glede varnega ravnanja s kemikalijami^[23], za izbiro nacionalnih prednostnih področij in za oblikovanje nacionalnega programa za kemijsko varnost izhaja z najvišje mednarodne ravni, začenši s Poglavjem 19 Agende 21 Konference Združenih narodov o okolju in razvoju (UNCED^[24]) iz Ria de Janeira (1992). Od leta 1994, ko je bil ustanovljen Medvladni forum za kemijsko varnost (IFCS^[25]), so vlade držav, sodelujočih v IFCS, za šest programskih področij iz Ria^[26] sprejele številna priporočila, saj so se v Riu zavezale, da jim bodo sledile s ciljem čimprej izboljšati stanje kemijske varnosti.

UNITAR^[27] je bil na mednarodni ravni določen, da pomaga državam pri izvajanju nalog Poglavja 19 Agende 21 in na tej podlagi sprejetih priporočil IFCS, zato je s pomočjo donatorjev (npr. Švice) postopno sprožil več pilotnih projektov, pri katerih je vsakokrat sodelovalo nekaj pilotnih držav. Cilj prvega pilotnega projekta je bila poskusna priprava celovite nacionalne ocene stanja na področju kemijske varnosti kot predpogoja za pripravo nacionalnega programa. Pilotnim državam, med katerimi je bila tudi Slovenija, so hitro sledile še mnoge druge, tako da so bile ocene stanja marsikje že pred nekaj leti pripravljene^[28], druge države pa jih pripravljajo šele zdaj. Zaradi hitrega razvoja in sprememb na tem področju bi bilo treba ocene stanja dokaj pogosto osveževati, kar pa uspeva le redkim, saj je to zaradi nujnosti medresorskega pristopa zelo zahtevno opravilo.

Cilj drugega pilotnega projekta, ki ga je UNITAR vodil skupaj z IOMC^[29], je bila priprava nacionalnih programov oziroma akcijskih načrtov za kemijsko varnost. Ker kemijske varnosti ni mogoče izboljševati na vseh problematičnih področjih hkrati, je bilo treba v skladu z navodilom UNITAR/IOMC najprej izbrati prednostna področja in se pri pripravi nacionalnega programa, ki je izbiri sledila, osredotočiti nanje. Izbira prednostnih področij je ključnega pomena: izkušnje kažejo, da ni vedno pametno začeti z največjimi oziroma najbolj perečimi problemi, če obenem ni jasno, ali bo dovolj volje in sredstev (človeških in finančnih virov) za njihovo reševanje^[30]. Slovenija je sodelovala tudi pri drugem pilotnem projektu in je ena redkih držav v svetu, ki je nacionalni program za kemijsko varnost že pripravila. Država, ki je po dosegljivih informacijah prva pripravila obsežen tovrstni program, je Švedska, ki je tudi sicer ena vodilnih na področju kemijske varnosti nasploh. Priprava tega, malce drugačnega programa, je za večino držav velik izziv. Nekatere države se ga zaradi različnih ovir in okoliščin niso niti lotile, v drugih državah pa je priprava programa zaradi težavnosti zastala. Eden od razlogov za to stanje utegne biti tudi v dejstvu, da so nekateri novi vertikalni/resorni nacionalni programi v zadnjem času že pokrili nekatere dele življenjskega kroga kemikalij oziroma posamezne vidike kemijske varnosti, zato se zdi tem državam neumestno vlagati napore v pripravo posebnega nacionalnega programa za kemijsko varnost. Kljub temu je mogoče reči, da sta povezava in nadgradnja obstoječih segmentov in dodajanje manjkajočih delov nujna za celovito obravnavo varnega ravnanja s kemikalijami, zato je priprava krovnega programa, kakršen je NPKV, ki se osredotoča zgolj na kemijsko varnost, lahko zelo koristna. Priprava posebnega nacionalnega programa na področju kemijske varnosti povečuje tudi zavest vseh deležnikov o pomembnosti izboljševanja stanja na tem področju, s tem pa se povečuje tudi legitimnost za izvedbo predvidenih dejavnosti in končno dosego ciljev.

Brez sodelovanja UNITAR, ki je tekom omenjenih pilotnih projektov nudil strokovno pomoč glede motivacije resorjev za skupno delo, metodologije priprave ocene stanja, izbire prednostnih področij in oblikovanja nacionalnega programa, bi bila priprava NPKV bistveno otežena. Prav tako je treba poudariti, da priprava NPKV v takšni obliki skorajda ne bi bila mogoča, če Sloveniji ne bi priskočila na pomoč Evropska komisija z dvema projektoma Phare. To sta projekta "Kemijska varnost" (projekt Phare "KV 1")^[31] in "Nadaljnji razvoj kemijske varnosti" (projekt Phare "KV 2")^[32]. Zaradi vstopa Slovenije v EU je bilo namreč nujno NPKV prilagoditi pravnemu redu, praksi in viziji EU.

V projekt Phare "KV 1", ki je k pripravi NPKV vsebinsko največ pripomogel, je bilo vključenih okoli 40 strokovnjakov iz držav članic EU. Ti so med večkratnimi zaporednimi kratkimi obiski v Sloveniji skupaj s posebej za ta namen ustanovljenimi slovenskimi medresorskimi projektnimi delovnimi skupinami, v katerih je bilo vključenih okoli 150 slovenskih strokovnjakov, pripravili vrsto zaključkov in priporočil. Z namenom pobliže spoznati prakso v drugih državah EU, so bile organizirane številne delavnice in več študijskih obiskov v tujini. Dve veliki nacionalni konferenci (od tega ena z mednarodno udeležbo), izvedeni sredi in ob koncu projekta Phare "KV 1", sta bili namenjeni podrobnejši presoji nastalih zaključkov in priporočil s strani širšega kroga deležnikov. Tekom vseh omenjenih srečanj so pristojni organi in mnogi drugi zainteresirani lahko demokratično podali svoja mnenja, jih med seboj kolikor mogoče uskladili in s tem prispevali k skupnemu oblikovanju vizije razvoja kemijske varnosti.

Izhajajoč iz zaključkov projekta Phare "KV 1", je Projekt Phare "KV 2" ob svojem začetku pripomogel h končnemu oblikovanju NPKV. Oba projekta Phare pa nista zgolj pomoč pri pripravi strokovnih podlag in vsebin NPKV, ampak v prvi vrsti pomoč pri takojšnjemu ukrepanju na nekaterih obsežnih področjih (usklajevanje in izboljševanje zakonodaje, institucionalna in tehnična krepitev, usposabljanja ipd.), zato so takšni projekti nadvse priporočljiva oblika postopnega izboljševanja stanja in vzporednega oblikovanja vizije za naprej.

Slika 2: Pomembni koraki pri razvijanju celovite kemijske varnosti v Sloveniji

4. Razlogi za pripravo slovenskega nacionalnega programa za kemijsko varnost

Poleg pobud s strani IFCS je na odločitev, da je za varovanje zdravja in okolja pred negativnimi vplivi kemikalij potrebna takojšnja in usklajena skupna akcija več resorjev, vplivala še cela vrsta Sloveniji lastnih razlogov.

Po eni strani se kljub njeni majhnosti v Sloveniji daje v promet, proizvaja, uporablja in po njenem ozemlju prevaža relativno velika količina nevarnih kemikalij. Glede na podatke Ministrstva za zdravje/Urada RS za kemikalije (MZ/URSK) se skupna količina uvoženih in v Sloveniji proizvedenih nevarnih snovi in pripravkov v zadnjih letih giblje okoli 2,5 milijonov ton na leto. Podatek ne zajema naftnih derivatov in drugih pogonskih goriv, surovin za izdelavo farmacevtskih proizvodov, gnojil in nekaterih drugih skupin kemikalij, ki se prav tako lahko uvrščajo med nevarne, tako da je dejanska skupna letna količina vseh nevarnih kemikalij v Sloveniji še mnogo večja. Ocena evropske politike prevoza nevarnega blaga od leta 1994 do 2000^[33] navaja, da se po slovenskih cestah prepelje 0,6 milijona ton nevarnega blaga na leto, po železnici pa 3,5 milijona ton. Kakor drugod, tudi v Sloveniji število in količina prisotnih kemikalij naraščata. Pritisk na okolje in zdravje človeka je razmeroma velik, mogoče pa je pričakovati, da bo v odsotnosti učinkovitih ukrepov za zmanjševanje tveganja še naraščal.

Prispevek kemijske industrije k uspehu slovenskega gospodarstva je relativno pomemben. Po podatkih Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) je bilo leta 2004 v Sloveniji v kemijski industriji ter v proizvodnji plastike in gume skupaj zaposlenih 25.424 oseb (kar predstavlja 12 % zaposlenih v predelovalni dejavnosti oziroma 5,4 % zaposlenih vseh družb). Dodana vrednost tega dela industrije je bila v letu 2004 v Sloveniji 278 milijard SIT (kar predstavlja 21,32 % dodane vrednosti predelovalnih dejavnosti oziroma 8,9 % dodane vrednosti vseh družb). Število zaposlenih in dodana vrednost v gospodarskih panogah, ki uporabljajo kemikalije za izdelavo drugih proizvodov ali za svoje delo, pa sta še mnogo večja, saj skoraj ni dejavnosti, v kateri kemikalije v manjši ali večji meri na tak ali drugačen način ne bi bile prisotne.

Po drugi strani je Slovenija zaradi geografske raznolikosti ozemlja in svojih hidro-geoloških, klimatskih in drugih značilnosti še posebno občutljiva. Kar štiri desetine (4/10) ozemlja je kraškega, zaradi podzemno povezanih vodnih tokov se onesnaženje (bodisi stalnega izvora ali akcidentalno) z enega konca države lahko razširi na velik del ozemlja Slovenije, kar ima zlasti za vire pitne vode lahko zelo hude in trajne posledice. V nasprotju z mnogimi drugimi državami, je okolje v Sloveniji v povprečju še vedno razmeroma dobro ohranjeno in čisto, to stanje pa se lahko, na primer zaradi večje kemijske nesreče, v trenutku nepopravljivo okvari. Dejstvo je, da se tveganja ne da v celoti izničiti. K temu mnogo pripomore tudi to, da nevarne lastnosti velike večine kemikalij še niso v celoti poznane, pred nepoznanimi učinki pa se je težko zavarovati.

Zakonodaja je vse strožja, vse večje so tudi zahteve javnosti za izboljšanje varovanja zdravja in okolja. To potrjuje, da ozaveščenost na vseh straneh postopoma narašča, vendar je dostikrat še vedno le deklarativna. Zato je treba ljudi spodbujati, da za izboljšanje stanja tudi sami v resnici kaj storijo. Odnos do tega, kaj je čisto in kaj onesnaženo, se je v zadnjem času bistveno spremenil. Po današnjih spoznanjih nekatere kemikalije tudi v nizkih koncentracijah lahko dolgoročno povzročajo resne škodljive učinke na zdravje ali okolje. Že razmeroma majhno onesnaženje pitne vode, ki bi se pred nedavnim zdelo zanemarljivo ali bi bilo celo pod mejo analitskih detekcijskih zmožnosti, je dandanes treba skrbno obravnavati. Če se človekovo obnašanje v kratkem ne bo občutno spremenilo, bo onesnaženje preseglo samoočiščevalne sposobnosti okolja, to pa bo resno ogrozilo trajnostni razvoj. Zato je nujna množična odvrnitev prebivalstva od potrošniške miselnosti.

Zaradi navedenega je treba kemijsko varnost obravnavati kot del nacionalne varnosti in hkrati kot ključni dejavnik, ki vpliva na blaginjo. Načelo previdnosti, ki ga podpira EU, mora biti tudi v Sloveniji temeljno načelo pri oblikovanju politike na področju kemijske varnosti.

5. Nacionalna prednostna področja in razlogi za njihovo izbiro

V skladu z omenjenimi nacionalnimi razlogi in mednarodnimi priporočili ter s ciljem vzpostaviti tesnejše sodelovanje med različnimi deležniki je Vlada RS leta 1996 prvič ustanovila komisijo, sedaj imenovano Medresorska komisija za kemijsko varnost (MKKV)^[34]. Njeni člani so predstavniki vseh pristojnih vladnih in zainteresiranih nevladnih resorjev, ki delujejo na katerem koli delu življenjskega kroga kemikalij.

MKKV je v začetku leta 1997 izdelala prvo celovito nacionalno oceno stanja na področju kemijske varnosti, koncem istega leta pa so bila na nacionalni delavnici izbrana prednostna področja^[35], ki naj bi bila vključena v NPKV.

Nacionalna prednostna področja so:

1.      Celovita medresorska zakonodaja s področja kemijske varnosti

2.      Celovita kemijska inšpekcija

3.      Varnost in zdravje pri delu s kemikalijami

4.      Odpadki kemikalij

5.      Kemijske nesreče

6.      Celoviti monitoring onesnaženja s kemikalijami

Poleg omenjenih šestih glavnih prednostnih področij sta bili na nacionalni delavnici dodatno izbrani dve vzporedni oziroma podrejeni prednostni področji, ki naj se obravnavata skozi omenjena glavna. To sta:

-        izobraževanje, usposabljanje in ozaveščanje vseh deležnikov in javnosti na področju kemijske varnosti,

-        izmenjava informacij, pomembnih za kemijsko varnost.

Prednostna področja "Varnost in zdravje pri delu s kemikalijami", "Odpadki kemikalij" in "Kemijske nesreče" so v bistvu deli življenjskega kroga kemikalij, medtem ko je preostala prednostna področja (celovita zakonodaja, celovita inšpekcija, celoviti monitoring, izobraževanje, usposabljanje, ozaveščanje in izmenjava informacij) mogoče obravnavati kot orodja za izboljševanje kemijske varnosti.

Pri pripravi nacionalnega programa se je pokazalo, da je za vsa obravnavana področja zelo pomembno znanje toksikologije/ekotoksikologije, ki pa ga v Sloveniji primanjkuje.

6. Izvajanje nacionalnega programa in sledenje napredku, uresničljivost zastavljenih ciljev

Aktivaciji človeških in finančnih virov, potrebnih za izvajanje programa, vzdrževanju stalne visoke stopnje motivacije in sodelovanja deležnikov ter oblikovanju kazalnikov za sledenje napredku kemijske varnosti, je treba posvetiti posebno pozornost.

Novo ustanovljena MKKV ima v skladu s prvim odstavkom 56. člena ZKem nalogo usklajevati delo pristojnih ministrstev in zainteresiranih nevladnih resorjev pri izvajanju nacionalne politike, programov in ukrepov na podlagi ZKem in drugih predpisov s področja kemikalij ter zagotavljati skladen in celovit razvoj kemijske varnosti na državni ravni. MKKV skrbi za izmenjavo informacij, povezanih s kemijsko varnostjo, med resorji in v mednarodnem merilu, obravnava problematiko s področja kemijske varnosti, predlaga in usklajuje skupne medresorske rešitve ter sodeluje pri pripravi NPKV in pripadajočih akcijskih načrtov. Posledično bo imela MKKV krovno vlogo tudi pri spodbujanju in usklajevanju aktivnosti, načrtovanih v NPKV.

Predsedovanje Slovenije EU bo pomembno vplivalo na izvedljivost NPKV. To je treba s pridom izkoristiti za večjo uveljavitev kemijske varnosti v Sloveniji in drugod. Dodatna pozornost zaradi predsedovanja bo koristno vplivala na dviganje zavesti različnih deležnikov. Obratno pa bo obremenjenost predstavnikov različnih vladnih resorjev zaradi predsedovanja EU in predhodnih priprav močno omejila možnosti za njihovo sodelovanje pri izvajanju NPKV. Pričakovati je, da se bo temu problemu mogoče izogniti na tri, med seboj dopolnjujoče se načine:

(1)   V okviru MKKV se za posamezna prednostna področja, zajeta v NPKV, znova ustanovi nekatere medresorske podkomisije oziroma odbore, od katerih so mnogi v preteklosti že uspešno delovali. Člani naj bi bili predstavniki ključnih vladnih resorjev, ki so pristojni za posamezno obravnavano prednostno področje, pa tudi predstavniki nevladnih resorjev, ki delujejo na teh področjih. Njihova ključna naloga bo medsebojno usklajevanje resorjev na operativni ravni, tako da bodo programske dejavnosti na posameznem področju čim hitreje in čim bolj gladko potekale v smeri zastavljenih ciljev. Izvajanje NPKV bo mogoče le, če bodo pristojni resorji v zadovoljivi meri v podkomisijah/odborih med seboj sodelovali, tako da se bodo lahko med seboj dogovorili in uskladili. Sprejem NPKV zavezuje deležnike k doslednemu izvajanju predvidenih ukrepov in dejavnosti ne glede na morebitne časovne in druge ovire. Zaradi omenjene časovne stiske na strani vladnih resorjev je nujno, da je delo podkomisij/odborov zelo racionalno organizirano. Zato je nujno, da podkomisije/odbore servisirajo zelo dobro usposobljeni sekretarji, ki se jih določi izmed zaposlenih na katerem od resorjev, ključnih za določeno področje, ali pa se v ta namen vključi zunanja pomoč. Podkomisije/odbori naj na začetku delovanja razvijejo dodatne oziroma podrobnješe kazalnike napredka, s katerimi bo mogoče slediti izvajanju NPKV in pozitivnim spremembam na posameznem podpodročju kemijske varnosti. Pri izvajanju strokovnih nalog za izvedbo programskih dejavnosti se bo treba zaradi zasedenosti vladnega osebja deloma obrniti na zunanje tuje ali domače strokovnjake.

(2)   Tako bo treba v okviru že predvidenih projektov, ki so opisani v nadaljevanju, po eni strani v večji meri uporabiti tuje strokovnjake (tako za posredovanje izkušenj in oblikovanje priporočil, kakor tudi za izvajanje konkretnih strokovnih nalog).

(3)   Tuji strokovnjaki ne bodo mogli v celoti nadomestiti slovenskih, saj je za razvoj področja po meri Slovenije potrebno natančno poznavanje domačih okoliščin in hkrati tudi stroke. Posledično bo treba k sodelovanju pri izvajanju različnih strokovnih del, načrtovanih v NPKV, v smislu novega javno-zasebnega partnerstva pritegniti številne zunanje slovenske strokovnjake.

Za razvoj metodologije za pospeševanje izvajanja in sledenje izvajanju NPKV je ponovno predvidena pomoč UNITAR/IOMC v okviru že odobrenega 3. pilotnega projekta. Slednjega bo ponovno financirala Švica, začel pa se bo približno sočasno s sprejetjem NPKV v Državnem zboru. Zahtevana sredstva za sofinanciranje tega projekta je že zagotovilo Ministrstvo za zdravje (MZ).

Poleg tega so številni ukrepi in dejavnosti za dosego programskih ciljev zajeti v nekaterih večjih projektih, ki jih financira Evropska komisija. V okviru teh projektov bo Slovenija predvidoma deležna občutne strokovne pomoči iz drugih držav EU in finančnih sredstev za nakup manjkajoče opreme ter drugih tehničnih pripomočkov. Projekt Phare "KV 2", kjer sodeluje okoli 40 strokovnjakov iz drugih držav EU, že poteka in se bo končal septembra 2006. Pričakovati je, da bo kmalu odobren tudi že prijavljeni 3. projekt - projekt Prehodnega vira (Transition Facility) "Napredna kemijska varnost" (projekt "TF-KV 3"). Ta bo predvidoma potekal od 2007 do 2009 in bo prav tako kot projekt Phare "KV 2" razdeljen na dva dela – institucionalno krepitev in nakup opreme. Evropska komisija zahteva, da se kot pogoj za odobritev nakupa opreme v projektu "TF-KV 3" izvede študija umestnosti nabave opreme (projekt Feasibility Study - "FS"), za študijo pa je namenila tudi nekaj sredstev. Vsi ti projekti bodo predvidoma pokrili večino programskega obdobja. Vzporedno je treba pričeti v čim večji meri izkoriščati tudi druge projektne vire v okviru EU ali zunaj nje, poleg tega pa nadaljevati tradicionalno zelo uspešne dvostranske projekte, na primer s Švico in z Nizozemsko, ki sta tudi dve izmed najmočnejših držav na področju razvoja varnega ravnanja s kemikalijami.

Za učinkovitejše pridobivanje, črpanje in porabo razpoložljivih projektnih sredstev ter osrednjo splošno koordinacijo in vodenje projektov je treba bistveno okrepiti medresorski projektni center za kemijsko varnost (v nadaljevanju: medresorski projektni center). Ta že okoli šest let neformalno deluje pri MZ/URSK. Z njegovo pomočjo so bili pridobljeni omenjeni medresorski projekti, ki jih je Evropska komisija ocenila kot zelo uspešne. Zato so se na projektni center začeli obračati še drugi potencialni donatorji in koristniki projektov (projektnih sredstev) na vladni, lokalni in nevladni ravni. Za splošne organizacijske, administrativne in druge podobne skupne postopke, ki so večinoma zelo zapleteni in zahtevni, je na ta način poskrbljeno na enem mestu. Posledično se resorjem s tem ni treba ukvarjati in se lahko bolj posvetijo strokovnim vprašanjem. Kakor se je v teh letih pokazalo, je to zelo racionalen in učinkovit način dela. V projektnem centru je sedaj stalno zaposlena le ena oseba, ki po posvetu z resorji pripravi, pridobi in zatem tudi vodi medresorske projekte, posamezne podprojekte pa vodijo odgovorne osebe iz pristojnih resorjev. Med izvajanjem projektov se po navadi v projektnem centru iz projektnih sredstev zaposli še nekaj tujih in/ali domačih zunanjih sodelavcev. Stalna zaposlitev še ene osebe v projektnem centru v letu 2006 in ene v 2007 bo omogočila pridobitev in uspešno izvedbo še več projektov. Ena od obeh oseb prevzame finančno vodenje projektov, ki je bilo do sedaj urejeno izven projektnega centra, kar pa ni bilo ustrezno, druga oseba pa naj bo strokovnjak pravne ali družboslovne stroke. Tako bo mogoče za razvoj kemijske varnosti izkoristiti še več razpoložljivih tujih finančnih virov. V tem programskem obdobju morajo podjetja in drugi subjekti, delujoči na področju kemijske varnosti, začeti s koriščenjem sredstev strukturnih in podobnih evropskih skladov (uvedba novih čistejših in varnejših tehnologij, zamenjava bolj nevarnih kemikalij z manj nevarnimi ali kemijskih postopkov z nekemijskimi ter hkratno večanje ekonomske moči in konkurenčnosti podjetij). V ta namen se medresorski projektni center po dogovoru med resorji in v sodelovanju z Gospodarsko ter Obrtno zbornico Slovenije konec leta 2007 dodatno okrepi še z dvema stalno zaposlenima osebama.

Ker je NPKV v veliki meri vključen v omenjene projekte, je mogoče zaključiti, da je možnost za izvedbo programa velika. Seveda je vse odvisno od motivacije slovenskih resorjev za skupno delo in njihovega aktivnega sodelovanja, ki ju je treba stalno spodbujati. Zato je kjučnega pomena, da je NPKV sprejet v Državnem zboru na predlog Vlade RS, saj je NPKV s tem zagotovljena podpora tako zakonodajne kot tudi izvršnilne veje oblasti.

7. Obdobje po zaključku nacionalnega programa

Program velja za obdobje od 2006 do vključno 2010. Zakon o kemikalijah ne določa, da bi bilo treba program obnavljati. Kljub temu pa je obnavljanje nacionalnega programa smiselno in logično, saj napredka na področju kemijske varnosti ni mogoče doseči v enem koraku, pač pa je to dolgotrajen proces, ki ne sme zastati. Zato je predvideno, da se bo že med izvajanjem prvega NPKV pripravljal nov program za naslednje srednjeročno obdobje. Najverjetneje se bo moralo delo v naslednjem programskem obdobju na nekaterih sedanjih nacionalnih prednostnih področjih še nadaljevati, delo na drugih pa bo zaključeno in bi bilo namesto njih smiselno izbrati nova. Posledično bo pred pričetkom priprave novega programa nujno, da bodo vsi pristojni vladni in zainteresirani nevladni resorji ponovno preučili stanje in skupaj določili prednostna področja za naprej.

Poleg tega je pričakovati, da bo treba NPKV zaradi hitrega in dinamičnega razvoja področja na svetovni in evropski ravni že med samim izvajanjem sproti prilagajati potrebam, zato mora NPKV do neke mere ostati odprt. Morebitne spremembe in dopolnitve bo na pobudo resorjev obravnavala MKKV, ki bo po potrebi predloge posredovala v potrditev Vladi RS.

V Sloveniji so na vidiku velike spremembe, kot so na primer uvedba nove evropske strategije za kemikalije (REACH^[36]), novega svetovno poenotenega sistema razvrščanja in označevanja kemikalij (GHS^[37]) ter uvedba nove, vseobsegajoče in krovne Mednarodne strategije ravnanja s kemikalijami SAICM.

REACH je eden najobsežnejših in najcelovitejših zakonodajnih projektov EU v zadnjih nekaj letih, ki uvaja nov pristop k sistemu nadzora nad proizvodnjo, prometom in uporabo kemikalij in proizvodov, ki nevarne kemijske snovi vsebujejo. Nova kemijska zakonodaja vzpostavlja sistem registracije (splošna obveznost proizvajalcev in uvoznikov snovi v količinah nad 1 tono, da pridobijo dovolj podatkov o teh snoveh, tako da je na njihovi podlagi mogoče zagotoviti varno uporabo snovi in ustrezno zmanjševanje tveganja, ki ga te snovi lahko povzročajo), evaluacije (vzpostavitev mehanizmov za spremljanje in nadzor izvajanja predpisanih obveznosti in preprečevanje nepotrebnih preskusov snovi na živalih) in avtorizacije kemikalij (uvajanje postopka avtorizacije za vse snovi, ki lahko zaradi svojih posebnih nevarnosti predstavljajo tako veliko tveganje, da jih je treba obravnavati po posebnem postopku, ki omogoča oceno in ovrednotenje tega tveganja že pred začetkom njihove uporabe). Ti trije elementi predstavljajo jedro sistema REACH, poleg tega pa obstaja še četrti element: to so prepovedi in omejitve proizvodnje ter uporabe nekaterih kemikalij, ki se bodo uvedle po potrebi. Junija 2004 je Slovenija kot nova članica EU v sodelovanju s TAIEX[38] iz Bruslja v Ljubljani organizirala konferenco REACH, ki so se je poleg številnih predstavnikov slovenskega gospodarstva in drugih deležnikov udeležili tudi delegati iz večine tedaj novih držav članic EU. Podobna, vendar bolj praktična delavnica REACH je bila za relevantne slovenske deležnike organizirana februarja 2006 v okviru projekta Phare "KV 2". Ta naj bi spodbudila relevantne deležnike k pospešeni pripravi vsega potrebnega za uvajanje REACH, pristojni organ pa naj bi v sodelovanju z njimi izdelal tudi podrobnejši akcijski načrt za uvajanje REACH v Sloveniji.

Z uvedbo GHS bo sistem razvrščanja in označevanja nevarnih kemikalij, vključno z varnostnimi listi in grafičnimi simboli za opozarjanje na nevarnost, poenoten v svetovnem merilu. Nov sistem se pripravlja na podlagi leta 1992 sprejete odločitve na konferenci UNCED v Riu de Janeiru (Agenda 21, odstavek 19.27). Priprava se je začela na ravni Združenih narodov pri Ekonomski komisiji za Evropo (UN-ECE^[39]), usklajevanje pa sedaj vodi UNITAR v sodelovanju z ILO. Države se za implementacijo GHS odločajo prostovoljno. Leta 2003 je Evropska komisija sprejela odločitev, da bo tudi EU svoj sistem razvrščanja in označevanja nevarnih kemikalij nadomestila z GHS, s čimer bo GHS za Slovenijo postal zavezujoč. V EU se bodo merila GHS predvidoma pričela uvajati sočasno z uvajanjem REACH. V ta namen bo EU pripravila poseben predpis, ki pa bo verjetno ločen od REACH. Po dogovoru z UNITAR bo v Sloveniji leta 2006 in 2007 potekal pilotni projekt, ki ga bo financirala Švica, sredstva za sofinanciranje pa so načrtovana pri MZ/URSK. Cilj projekta je oceniti razumevanje novih oznak za kemikalije in druge posledice uvajanja GHS v Sloveniji ter se v sodelovanju z relevantnimi resorji nanj ustrezno pripraviti. V tem okviru bo Slovenija jeseni 2006 s pomočjo donatorjev OPCW^[40] in TAIEX organizirala srečanje držav Srednje in Vzhodne Evrope (regija CEE)^[41] z namenom tudi v teh državah spodbuditi priprave na uvajanje GHS.

Upravni odbor sveta UNEP je na posebnem srečanju februarja 2002 sprejel odločitev (SS.VII/3), da je treba spodbuditi ratifikacijo in izvajanje ustreznih že obstoječih mednarodnih instrumentov (npr. konvencij za kemikalije in nevarne odpadke) ter do leta 2005 razviti novo krovno Mednarodno strategijo ravnanja s kemikalijami (SAICM^[42]). Pobudo je septembra 2002 podprl Svetovni vrh o trajnostnem razvoju v Johannesburgu, kjer so se v 23. členu izvedbenega načrta države udeleženke ponovno zavezale k izvajanju Poglavja 19 Agende 21 iz Ria de Janeira, poleg tega pa je bila sprejeta nova zaveza: do leta 2020 kemikalije proizvajati in uporabljati tako, da se tveganje za zdravje človeka in okolje kar se da zmanjša. Pripravo dokumenta SAICM je vodil UNEP v sodelovanju z IOMC, IFCS ter drugimi mednarodnimi deležniki in državami. Dokument je bil sprejet na srečanju držav februarja 2006 v Dubaju in je s tem politično zavezujoč, ne pa tudi zakonodajno. Obsega tri ključne elemente: visoko politično deklaracijo^[43], splošno politično strategijo^[44] in svetovni akcijski načrt^[45]. Vse to predstavlja politični okvir za prizadevanja na mednarodni ravni, da se tveganje do leta 2020 zmanjša. Ključna naloga procesa SAICM je pritegniti vse segmente družbe, ki imajo kar koli opraviti s kemijsko varnostjo tekom vseh faz življenjskega kroga kemikalij, k odprtemu sodelovanju v razvojnem procesu in pri izvajanju ukrepov za kemijsko varnost. Koordinacija politik med sektorji na nacionalni in mednarodni ravni je odločilnega pomena za učinkovito in celovito upravljanje tveganja, ki ga povzročajo kemikalije. Slovenija je pri nastajanju dokumenta SAICM zelo aktivno sodelovala. Da bi pomagala pri usklajevanju besedila med državami in spodbudila izvajanje nove strategije SAICM, je Slovenija maja 2005 s pomočjo UNEP v Ljubljani organizirala srečanje držav CEE regije.

Ker so REACH, GHS in SAICM kompleksni mehanizmi, ki bodo zahtevali aktivno sodelovanje vseh deležnikov na področju kemijske varnosti ter precejšnja finančna sredstva, naj bi bili za ta področja v okviru NPKV že v tem programskem obdobju izdelani podrobni akcijski načrti, ki bodo pripomogli k usklajenemu, pravilnemu in pravočasnemu izvajanju novih zahtev. Podrobne akcijske načrte se lahko v tem programskem obdobju razvije tudi za druga področja in se jih vključi v obstoječi NPKV. Zlasti bi bilo to koristno za izvajanje splošnih ciljev NPKV iz poglavja I, za katere podroben predlog dejavnosti za dosego teh ciljev še ni izdelan. Primeroma velja omeniti področje "Otroci in kemijska varnost": po srečanju držav CEE regije na to temo, ki ga je Slovenija v sodelovanju z IFCS organizirala maja 2005, se v Sloveniji že izdeluje ocena stanja, na podlagi katere naj bi se razvil tudi akcijski načrt za izboljšanje varovanja zdravja otrok pred negativnimi vplivi kemikalij. V nadaljevanju naj bi Slovenija pripravila tudi spletno stičišče za izmenjavo informacij o zastrupitvah s kemikalijami pri otrocih in o možnostih za njihovo preprečevanje. Ne nazadnje je treba omeniti tudi osnutek Nacionalnega izvedbenega načrta za ravnanje z obstojnimi organskimi onesnaževali (POPs^[46]), ki ga je v okviru projekta GEF^[47]/UNEP pod vodstvom MZ/URSK s pomočjo zunanjih strokovnjakov pripravila medresorska podkomisija, delujoča na tem področju znotraj MKKV. Čeprav je bil omenjeni načrt pripravljen posebej, ga je mogoče šteti kot del NPKV, njegov glavni cilj pa je preučiti stanje in pripraviti vse potrebno za doslednejše praktično izvajanje Stockholmske konvencije o POPs v Sloveniji.

Ne nazadnje je treba omeniti, da bo v prihajajočih letih na razumevanje kemijske varnosti močno vplivala zelo hitro razvijajoča se nanotehnologija. Po podatkih OECD, ki je nedavno pričela z raziskovanjem posledic, ki jih nanotehnologija lahko prinese, je izumov na tem področju vedno več. To je po eni strani razveseljivo, hkrati pa zelo zaskrbljujoče, saj vedenje in znanje o tem, kakšne bi bile lahko posledice za zdravje človeka in okolje, močno zaostajata za razvojem teh tehnologij. Nevarne snovi, pridobljene z nanotehnologijo, imajo namreč lahko drugačne lastnosti od snovi v izvorni obliki, način prehajanja v organizme in tkiva oziroma aktivnost takšnih snovi se lahko bistveno spremeni. Mnoge inovacije se v podjetjih že praktično uporabljajo pri proizvodnji novih izdelkov, pri tem pa niso zaščiteni niti delavci niti uporabniki izdelkov. Zato je treba problematiko čimprej osvetliti tudi v Sloveniji in aktivno prispevati k zakonodajni in praktični ureditvi tako, da bo poskrbljeno za varnost.