Kemikalije v in okoli nas
Uporaba kemikalij v industriji, obrti, kmetijstvu in tudi doma
narašča. Četudi se tega v celoti ne zavedamo, so prisotne v številnih
izdelkih za vsakodnevno uporabo, npr. v čistilih, sredstvih za
odstranjevanje mrčesa, osveževalcih prostorov, sredstvih za varstvo in
nego rastlin ter domačih živali, v živilih, vključno s pitno vodo, v
kozmetičnih izdelkih ipd., pa tudi v izdelkih, za katere na prvi pogled
sploh ne bi rekli, da so s tega vidika vprašljivi. Vpliv kemikalij na
zdravje človeka in okolje je lahko škodljiv, saj vstopajo v telo z
zaužitjem, vdihavanjem ali preko kože. Zato je namen vsesplošne akcije
ozaveščanja v okviru tedna kemijske varnosti na to opozoriti in
vzpodbuditi ljudi, da natančno preberejo napise na embalaži oziroma v
priloženih navodilih za uporabo tovrstnih izdelkov ter upoštevajo tam
priporočene ukrepe za zavarovanje zdravja in okolja. V ta namen je nujno
spoznati pomen simbolov in drugih oznak, ki omogočajo kupcu oziroma
uporabniku, da izbira med bolj in manj nevarnimi izdelki. Pravilna
izbira in ustrezno ravnanje s kemikalijami tekom njihovega življenjskega
kroga je zelo pomembno, zato nanje ne smemo gledati samo kot uporabniki
pač pa celostno in se vprašati tudi, koliko kemikalij je bilo vključenih
v izdelavo nekega izdelka in kaj bo iz njega nastalo, ko bo postal
odpadek. Pri izdelavi delov za osebni računalnik ali mobilni telefon se
na primer vanje vgradi kar nekaj nevarnih kemikalij, ki tekom
proizvodnje lahko škodijo zdravju delavcev in okolju, prav tako se lahko
ponovno sprostijo potem, ko računalnik zavržemo, vendar le redko kdo
razmišlja o tem. Zato sta komunikacija o tveganjih in ozaveščanje
ključnega pomena.
Kemijska varnost
Opredelitev pojma "kemijska varnost" v mednarodnem merilu še ni
poenotena in v celoti izdelana. Svetovna zdravstvena organizacija,
Mednarodni program za kemijsko varnost, Program Združenih narodov za
okolje in Mednarodna organizacija za delo opredeljujejo kemijsko varnost
kot "preprečevanje kratkoročnih in dolgoročnih škodljivih učinkov
kemikalij na zdravje človeka in na okolje tekom njihovega življenjskega
kroga, to je med proizvodnjo, skladiščenjem, prevozom in uporabo
kemikalij ter odstranjevanjem odpadkov le-teh".
Na drugi strani je kemijsko varnost mogoče razumeti kot idealno stanje,
ko kemikalije uporabljamo tako, da tveganja za zdravje in okolje ni in
je omogočen trajnostni gospodarski razvoj. Žal pa se tveganja za
nastanek nesreč oziroma različnih drugih škodljivih posledic ravnanja s
kemikalijami ne da v celoti izničiti, zato popolne kemijske varnosti ni
mogoče doseči. Kljub temu mora biti skupni cilj in hkrati cilj vsakega
posameznika postopno zviševanje ravni kemijske varnosti. Kot na mnogih
drugih področjih, je tudi tu človeški faktor še vedno glavni vzrok
nepravilnega ravnanja, zato je treba temu posvetiti posebno pozornost,
pri tem pa sta nadvse pomembna ravno komunikacija o tveganjih in
ozaveščanje. Nekateri deli v verigi življenjskega kroga kemikalij so
bolj občutljivi, se pravi, da je tveganje večje kakor pri drugih, to pa
je bilo tudi eno od vodil pri izbiri nacionalnih prednostnih področij z
vidika kemijske varnosti v Sloveniji. Ta so: celovita medresorska
zakonodaja, celovita kemijska inšpekcija, varnost in zdravje pri delu s
kemikalijami, nesreče s kemikalijami, odpadki kemikalij in celoviti
monitoring onesnaženja s kemikalijami. Odgovornost za urejanje stanja na
tem področju si delijo številni vladni in nevladni resorji, zato je
treba njihovo sodelovanje nenehno vzpodbujati.
Vizija razvoja kemijske varnosti v Sloveniji:
Pogled je to, kar vidimo s svojimi
očmi,
vizija je tisto, kar vidimo s svojim umom (neznani avtor).
V preteklih letih je Slovenija sodelovala v mednarodnem pilotnem
projektu s partnerjem UNITAR /IOMC iz Ženeve, v okviru katerega je bil
pripravljen predlog resolucije o nacionalnem programu za kemijsko
varnost, ki predstavlja vizijo za razvoj omenjenih prednostnih področij
v Sloveniji v obdobju od leta 2006 do 2010. Vzporedno s projektom
UNITAR/IOMC, sta potekala še projekta Phare Kemijska varnost 1 in 2, ki
ju je financirala Evropska komisija. Pri razvoju programa in
pripadajočih akcijskih načrtov so slovenskim medresorskim projektnim
delovnim skupinam poleg strokovnjakov UNITAR metodološko in vsebinsko
pomagali številni strokovnjaki iz drugih držav članic EU, največ iz
Avstrije. Tako je program prilagojen po eni strani slovenskim razmeram
na tem področju in razvojnim možnostim, obenem pa tudi praksi v EU.
Program je precej ambiciozen, vendar je glede na obstoječe in možne
negativne učinke kemikalij to tudi nujno. Trajnostni gospodarski razvoj
in blagostanje družbe je namreč mogoče doseči in vzdrževati le s
hkratnim učinkovitim varovanjem zdravja človeka in okolja pred
omenjenimi neželenimi vplivi kemikalij. Za realizacijo programa je nujno
občutno povečati učinkovitost črpanja finančnih sredstev iz evropskih
strukturnih in drugih skladov, ki naj bi jih prednostno uporabili za
uvajanje novih organizacijskih in tehničnih rešitev v podjetjih. To bi
jim postopno omogočilo hkratno izboljšanje konkurenčnosti na trgu in
kemijske varnosti.
Za hitrejše zviševanje ravni kemijske varnosti je treba aktivirati, k
skupnim ciljem usmeriti in povezati vse pristojne vladne in
zainteresirane nevladne resorje, pa tudi splošno javnost, prav to pa je
bistveni namen programa. Zato je v programu predvidena tudi
vsakoletna akcija ozaveščanja, imenovana teden kemijske varnosti, ki naj
bi bila vrhunec celoletnih, medresorsko tesno povezanih aktivnosti za
izmenjavo informacij o kemijskih tveganjih, načinih odvračanja le-teh,
usklajevanje mnenj, iskanje skupnih rešitev in motivacijo vseh
deležnikov za doseganje skupnih ciljev.
Po dosegljivih informacijah je program en prvih tovrstnih dokumentov
v svetu, prav tako pa kot je znano, po svetu tedna kemijske varnosti na
ta način še ne obeležujejo. Ker je šlo za pilotni projekt, bo Slovenija
tako pridobljene izkušnje posredovala drugim državam, tako da se bodo
tudi same po presoji morda odločile za ta korak.
Pomen izboljšanega vsesplošnega izmenjevanja informacij o
nevarnostih, ki jih kemikalije nosijo v sebi in o tveganjih, ki jih
povzročajo, v zadnjem času vse bolj pogosto poudarja tudi Evropska
komisija, saj bo to nadvse pomembno pri uvajanju nove evropske
strategije za kemikalije REACH.
Poleg tega je bila februarja 2006 v Dubaju na srečanju držav sveta
sprejeta Mednarodna strategija za ravnanje s kemikalijami (SAICM), ki jo
je podpisala tudi Slovenija in je politično, ne pa tudi zakonodajno,
zavezujoč dokument. Obsega tri ključne elemente: visoko politično
deklaracijo, splošno politično strategijo in svetovni akcijski načrt.
Vse to predstavlja politični okvir za prizadevanja na mednarodni ravni,
da se tveganje, ki ga povzročajo kemikalije do leta 2020 občutno
zmanjša. Ključna naloga procesa SAICM je pritegniti vse segmente družbe,
ki imajo kar koli opraviti s kemijsko varnostjo tekom vseh faz
življenjskega kroga kemikalij, k odprtemu sodelovanju v razvojnem
procesu in pri izvajanju ukrepov za kemijsko varnost. Koordinacija
politik med sektorji na nacionalni in mednarodni ravni je odločilnega
pomena za učinkovito in celovito upravljanje tveganja, ki ga povzročajo
kemikalije. Slovenija je pri nastajanju dokumenta SAICM aktivno
sodelovala. Pilotna priprava programa in poskusna izvedba tedna kemijske
varnosti pa naj bi dodatno prispevala k uresničevanju ciljev SAICM, pa
tudi REACH.
Komunikacija kot izziv
V zadnjem času postaja vse bolj očitno, da ozaveščanje in
komunikacija o kemijskih tveganjih predstavljata tretji steber kemijske
varnosti, ki do sedaj ni bil dovolj razvit, zato je treba njegovi
krepitvi posvetiti mnogo več pozornosti.
Prvi steber predstavlja ocena nevarnosti in tveganj, ki jih kemikalije
povzročajo. Gre za postopke znanstveno - raziskovalne narave, ki sloni
na poglobljenem znanju toksikologije ter drugih podobnih ved, zato je
tudi jezik strokovno zapleten in ga strokovnjaki z drugih področij in
laiki težko razumejo.
Podobni problemi z medsebojnim razumevanjem izhajajo iz drugega
stebra, ki pomeni upravljanje s tveganjem in je torej regulatorne narave
– gre za uvajanje različnih ukrepov za zmanjševanje tveganja tako na
ravni države, lokalnih skupnosti in podjetij (npr. uvajanje novih
varnejših in čistejših tehnologij v proizvodnji, prepovedi uporabe
določenih kemikalij itd.). Pri izbiri ukrepov za zmanjševanje tveganja
je treba v večji meri uvesti tudi socio-ekonomsko analizo, ki zopet
zahteva posebna znanja in odločitev o tem, kakšno raven varnosti si
družba sploh lahko privošči. Četudi je večina ukrepov v okviru
drugega stebra umeščena v zakonodajo, jih brez tretjega stebra
največkrat ni mogoče učinkovito izvesti, saj deležniki, javnost in
posamezniki potrebujejo dodatne informacije in dolgoročno spodbujanje,
da spremenijo svoj način razmišljanja in ravnanja.
Komunikacija med različnimi pristojnimi organi, strokovnjaki,
interesnimi skupinami in javnostjo je zaradi različnosti vrst in ravni
izobrazbe ter pogledov na svet otežena, zato se je je treba naučiti in
sistematično lotiti. Obstaja več strokovnih in laičnih jezikov, ki jih
različni deležniki uporabljajo, posledično pa ti pogosto drug drugega
sploh ne razumejo. Tudi zato je razvoj znanj in kulture medsebojne
komunikacije na področju kemijske varnosti poseben izziv. Korak k temu
cilju bo poskusno izveden že v okviru letošnjega tedna kemijske
varnosti. Datum tedna kemijske varnosti je na predlog Gospodarske
zbornice Slovenije izbrala vladna Medresorska komisija za kemijsko
varnost, saj bil 29. maja 1999 uveljavljen prvi slovenski zakon o
kemikalijah.
Darja Boštjančič, podsekretarka
Vodja projektov UNITAR/IOMC in Phare Kemijska varnost 1 in 2
Ministrstvo za zdravje/Urad RS za kemikalije |
